Predstavitev

Slika na glavnem oltarju

Župnija Marije Vnebovzete v Trbojah je trenutno v soupravi župnije Šenčur.

Vodi jo dekan in župnik v Šenčurju gospod Urban Kokalj.

Kontakt: 051 689 683

Predstavitev župnije in njene bogate in zanimive zgodovine sta zbrala, spisala in predstavila ob 100. obletnici župnije leta 2012 Janez Stare in Matevž Kepec v knjigi Župnija Trboje: prvih 100 let. Z dovoljenjem avtorjev je v nadaljevanju objavljeno besedilo.  

Župnija Trboje obsega naselji Trboje in Žerjavko. Čeprav je bila župnija ustanovljena »šele« leta 1912, pa se njena zgodba začne skoraj tisoč let prej. Nastanek župnije je tako le odsev verskega in družbenega življenja ljudi ob Savi, njihove vztrajnosti, skupne zavzetosti in vere. Je posledica truda naših predhodnikov, da jim je uspelo kljub velikosti (majhnosti) kraja postaviti Trboje na zemljevid slovenskih župnij. Je zaveza za rodove, ki prihajajo, da bodo znali in zmogli ohraniti župnijo dejavno.

Zgodovina

Na zgodovino trbojske župnije sta močno vplivali tako cerkvena kot posvetna oblast. Včasih se zdi, da so nekateri »naključni« dogodki v kraju povzročili velike spremembe (ko so npr. Trboje prišle pod vpliv Celjskih grofov, brod čez Savo, jezero). Poleg tega so na to vplivale nekatere »naravne« danosti: ravno pravšnja velikost, da so lahko v kraju delovali tudi starejši duhovniki, ravno pravšnja oddaljenost od večje župnije (Smlednik) in ravno pravšnja povezanost z vodo (Sava). Včasih se je zaradi vsega omenjenega zdelo, da je morda župnija »na dosegu« roke, spet drugič, da je prav zato manj verjetnosti, da se do nje sploh pride.

Od začetkov do 18. stoletja

Na podlagi starih zapisov je mogoče domnevati, da so urejene oblike verskega življenja na širšem območju današnjih Trboj obstajale najpozneje v 10. stoletju. Razvile so se na podlagi ponovnega pokristjanjevanja v 8. stoletju. Ponovno zato, ker se je z nazadovanjem rimskega cesarstva v 5. stoletju krščanstvo ohranilo le pri staroselcih (Vlahih), ki pa so se ob prihodu Slovanov (v 6. stoletju) ali umaknili v kastele (zatočišča, kot je npr. Ajdna nad Potoki) ali se delno prilagodili. Drobci vere so se ohranili v ljudskih pesmih, običajih, krajevnih imenih in modelih verskih obredov. Čeprav je prostor, kjer so živeli stari Slovani (severni Jadran, vzhodne Alpe in zahodna Panonija), na zahodu mejil na oglejski patriarhat, ki je imel urejeno strukturo, na severu pa na bavarsko cerkveno organizacijo (Salzburg; organiziranost cerkve v slovenskem sosedstvu je nastala šele proti koncu 7. Stoletja), sprva niso bili dovzetni za pokristjanjevanje. Misijonarji z Bavarske jih opisujejo kot zelo težavne za sprejem »nove« vere, zaradi njihove vročekrvnosti pa jih označijo za okrutne pogane (Benedik 1991: Zgodovina cerkve na Slovenskem. Celje: Mohorjeva družba, 29–34). Ko so okrog leta 745 Bavarci Karantancem pomagali zavrniti obrski napada (sklenjena je bila vojaško-politična zveza med Bavarci in Karantanci), so Karantanci morali priznati nadoblast (frankovskih) »kraljev« in Bavarcem izročiti talce. Tako sta v salzburškem samostanu na otoku jezera Chiemsee živela sin in nečak tedanjega karantanskega kneza Boruta – Gorazd in Hotimir. V samostanu sta sprejela krščanstvo, ob vrnitvi v domovino (s seboj naj bi pripeljala duhovnika) je Gorazd postal prvi slovenski krščanski knez. Okrog leta 753 je zavladal Hotimir, ki je z Bavarske pripeljal duhovnika Majorana, kar štejemo za začetek salzburškega misijonskega dela med Karantanci (irska misijonarska metoda salzburške Cerkve pod vodstvom škofa Virgila upošteva stare poganske šege in jim daje krščansko vsebino, upošteva jezik ljudstva, ne opira se na zunanjepolitične sile, ampak na domačega plemenskega poglavarja. Glavno vlogo pri tej metodi pa imajo samostani (več o tem glej v: Benedik 1991: Zgodovina cerkve na Slovenskem. Celje: Mohorjeva družba, 33–55). Tako se je ponovno začelo pokristjanjevanje, včasih tudi s silo. Karantanci o širjenju krščanstva niso imeli enotnega mnenja, kar dokazujeta tudi dva (zatrta) upora. Največji nasprotniki pokristjanjevanja so bili člani vaških skupnosti, saj so videli, da krščanstvo podpira razvoj fevdalnega sistema in s tem ogroža svobodni sloj vaškega prebivalstva. Pomemben vpliv na širjenje krščanstva na današnjem širšem območju Trboj je prihajal z Bavarske, prinesel pa je tudi prvi znani zapis v slovenskem jeziku: brižinske spomenike. Nastali naj bi v 9. Stoletju v samostanu svetega Korbinijana v Freisingu.

Naslovna tabla
Naslovna tabla katedrale sv. Marije in sv. Korbinijana v Freisingu. Vir: Arhiv župnije Trboje
Katedrala v Freisingu
Notranjost katedrale v Freisingu. V katedrali je bil 29. 6. 1951 posvečen v mašnika Joseph Alois Ratzinger, papež Benedikt XVI. Vir: Arhiv župnije Trboje

 

Nadaljnje aktivnosti, povezane s pokristjanjevanjem, so se razvijale razmeroma hitro, saj so na širšem območju današnjih Trboj že v 10. stoletju nastajale formalno organizirane oblike, najpogosteje kot pražupnije. S pojmom pražupnije označujemo določeno cerkveno ozemeljsko enoto s središčem pri cerkvi ter s krstno in pogrebno pravico. Gre za cerkveno (škofijsko) ustanovo (v tistem času so obstajale tudi lastniške cerkve), pri kateri so vse kanonične pravice pripadle ordinariju, tj. oglejskemu patriarhu, medtem ko je t. i. zaščita svetnega premoženja (odvetništvo, advokatura) pripadla zemljiškemu gospodu (Höfler 1986: Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem: Pražupnija Mengeš. Actaecclesiastica Sloveniae 14). Ker teh pražupnij ni bilo veliko, se je dogajalo, da so versko življenje po nekaterih okoliših spodbujali oziroma prevzeli fevdalni posestniki. Postavili so lastniške cerkve, ki so jih kot lastniki v celoti upravljali po lastni volji (s tem pa so ogrožali uradno škofijsko organizacijo). Lastniške cerkve so bile sprva namenjene le dvoru (pozneje tudi širšemu okolišu), vendar pravno niso imele polnih župnijskih pravic. Ker je bila, poleg duhovne, hitro prepoznana tudi gmotna korist ustanovitelja (lastne) cerkvice, je za takratne razmere nastalo veliko cerkva, zaradi česar je bilo število večje od potreb. Zato so si lastniki zelo prizadevali, da bi dobili župnijske pravice (pridobili so jih lahko le s soglasjem ordinarija in z izdatno kupnino). Ena izmed pražupnij, nastalih sredi 10. stoletja, je bila pražupnija Mengeš, ki je pokrivala tudi območje Trboj. Mengeška pražupnija je na zahodu mejila na kranjsko, na vzhodu na štajersko deželno mejo, na jugu pa na reko Savo. Obsegala je del osrednje in vzhodne Gorenjske (teritorij nekdanjih kranjskih deželnih grofov). V mengeški pražupniji se je izoblikovalo tudi osem med seboj neodvisnih župnij, med njimi tudi župnija Vodice. Vodiška župnija je že okrog leta 1118 priznala nekaterim cerkvam smledniških vitezov krstno in pogrebno pravico. Na tej podlagi lahko sklepamo, da je strukturo in položaj trbojske cerkvene organizacije določala podrejenost mengeški pražupniji oziroma vodiški župniji oziroma smledniški cerkvi. Tako se tudi prvi zapis, ki se nanaša na prafaro Mengeš in njene cerkve (tudi Trboje), nahaja v listini (besedilo listine je v dvakratnem prepisu zbirke iz prve polovice 18. stoletja. Sestavil jo je gemonski nadduhovnik Giuseppe Bini in je danes znana pod imenom »Collezione Bini«. Hranijo jo v Arhivu stolnega kapitlja v italijanskem Vidmu), ki navaja (Žontar in Kos 1939: Neznana listina o gorenjskih lastniških cerkvicah 12. stoletja. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 20 (1–4): 243):

–– »Plebs s. MargareteVirginis« stara prafara v Vodicah s cerkvijo sv. Marjete,

–– »UtrumqueBernh« so Zg. in Sp. Pirniče,

–– »Grasach« so Hraše pri Smledniku,

–– »Flendnic« je Smlednik,

–– »villa s. Martini« označuje Šmartin pod Šmarno Goro,

–– »Trebespach« ali »Tressbach« ali »Treppach« pa so Trboje.

Znotraj vodiške pražupnije so bile smledniške cerkve združene v smledniški vikariat (v začetku 14. stoletja). Vikariat je, ne glede na njeno plemiško naravo, ustanovil vodiški župnik. V tistem času so menihi (benediktinski samostan) od Fridrika iz Kraljevca in njegovega brata Ivana odkupili 20 kmetij (leta 1340). Patronat vodiške župnije je patriarh Janez leta 1393 podelil grofu Hermanu II. Celjskemu (Celjski grofje so prav z nakupom Smlednika (leta 1328) začeli veliki prodor na Kranjsko. Pri tem je zanimivo, da so spadale Trboje pod celjski, Voklo velesovski, Praše »čez Savo« pa pod freisinški okvir (Blaznik 1973: Škofja Loka in Loško gospostvo (973–1803). Škofja Loka: Muzejsko društvo Škofja Loka 10)), kar naj bi bila posledica krepitve celjske posesti na smledniškem območju v 14. stoletju (Höfler 1986: Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem: Pražupnija Mengeš. Actaecclesiastica Sloveniae 14, 22–27). Po izumrtju Celjskih grofov (9. 11. 1456 v Beogradu umorijo Ulrika II . Celjskega) je cesar Friderik III. Habsburški pridobil patronat nad kamniško in mengeško župnijo, pripadel pa mu je tudi patronat nad Vodicami in Smlednikom. Določene spremembe je prinesla še ustanovitev ljubljanske škofije leta 1461; ko je menzi novoustanovljenega stolnega kapitlja cesar Friderik III. določil župnijo v Vodicah s pripadajočo župnijo v Smledniku (Höfler 1992: Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem: Pražupnija Mengeš. Actaecclesiastica Sloveniae 14: 81–90). Cerkveno in civilno življenje v Trbojah sta se tako pogosto prepletala s smledniško (smleško) cerkveno in posvetno oblastjo (plemiške družine). Plemstvo je imelo velik vpliv tako na cerkvene strukture kot na okoliške kraje (in s tem tudi na Trboje). Tako je npr. k stalnemu duhovniku v Smledniku veliko pripomogla prav plemiška družina Flödnig (v starih listinah iz leta 1215 z imenom Vlednich), po katerem je Smlednik tudi dobil ime. Na griču med Smlednikom in Hrašami so še danes vidne ruševine njihovega gradu. Zaradi navedenih dejstev je v Smledniku vedno bivala duhovščina, ki je večkrat nadomeščala izpraznjena mesta okoliških cerkva in skrbela za duhovne potrebe ljudi (Lavtižar 1901: Cerkve in zvonovi v dekaniji Kranj. Ljubljana: Pisatelj – Tiskala Katoliška Tiskarna, 190–192).

Zemljevid gradu Smlednik
Zemljevid gradu Smlednik iz leta 1679. Vir: Valvasor (1995: 45/44)
Deželna deska za Kranjsko
Deželna deska za Kranjsko, vložek v glavni knjigi za gospostvo Smlednik (Flödnig), posestni list (fol. 29). Vir: Arhiv Republike Slovenije, signatura SI AS 315

18. in 19. stoletje

O natančnem razvoju cerkvene strukture v Trbojah je po ustanovnem pismu in podatkih iz škofijskega arhiva le malo znanega. Zanesljivi so le podatki, ki prikazujejo stanje (popis) prebivalstva ter nekatere njihove aktivnosti za pridobitev stalnega župnika. Leta 1754 je bil namreč po navodilih Marije Terezije izveden prvi popis prebivalstva na našem ozemlju (terezijanski popis, praštetje), in sicer po načelu dvojnega štetja: po posvetnih in cerkvenih oblasteh. Popis za župnijo Smlednik, kamor so spadale tudi Trboje (v takratnih dokumentih se pojavita tudi imeni Terboy in Terboje) z Žerjavko (v dokumentih zasledimo tudi imeni Serjauck in Scherjauka), je bil opravljen v začetku leta 1754 (najverjetneje meseca marca) (Šilc 2004: Terezijanski popis prebivalstva v Župniji Smlednik leta 1754. Drevesa 11 (2–4): 25–26). Popis med drugim omenja podružnično cerkev Marije Vnebovzete ter 296 duš v Trbojah in 55 v Žerjavki. Navaja tudi, da je v Trbojah več gospostev (največje po številu kmetij je bilo gospostvo Smlednik). Kar nekaj kajžarjev in gostačev (med njimi tudi takratni mežnar) je živelo v hišah, ki so bile last domače podružnične cerkve Matere Božje. V Žerjavki, v kateri je bilo eno gospostvo (škofijsko gospostvo Pfalz iz Ljubljane), je bilo nekaj kajžarjev, gostačev, hlapcev in dekel (Šilc 2004: ibid 27–30).

Sredina 18. stoletja je tudi čas vse večjih prizadevanj za samostojno cerkveno upravo (lokalijo) v Trbojah.

Trboje na zemljevidu
Trboje na zemljevidu iz leta 1763. Vir: Znanstvenoraziskovalni center SAZU in Arhiv Republike Slovenije 1998, 4. zvezek

Pri njihovih prizadevanjih so Trbojce podpirali predvsem sosedje iz Žerjavke in Moš. Možje iz Moš so se o Trbojah (leta 1757) javno opredelili takole: »Akoravno bi nam Trbojci lahko očitali, da imamo od njih kak dobiček, ko bomo hodili v njihovo cerkev k službi božji, zedinili smo se vendar, da rajši pripadamo Trbojam kakor materi – župniji v Smlednik. Nihče pa ne sme sklepati iz tega, da imamo kako zamrzo do domače duhovščine. Odločno zavračamo to sumničenje in povdarjamo, da nam je vselej dobro postregla« (Župnija Trboje 1928). V prizadevanjih za samostojnost oziroma »ločitev« od Smlednika so Trbojci navajali različne vzroke. Župnik v Smledniku, Andrej Bajželj, se je odločno branil, da bi župnija izgubila toliko duš. V protestu je zapisal: »Ustanovitev lokalije v Trbojah nikakor ni potrebna. Ljudstvo ima slabo uro hoda k župni cerkvi, kamor se pride po lepi ravni poti s trdo zemljo. Boljše je, ako se nastavi v Smledniku poleg sedanjega še en duhovni pomočnik, da bomo trije dušni pastirji, kakor so bili v nekdanjih časih« (Lavtižar 1901: Cerkve in zvonovi v dekaniji Kranj. Ljubljana: Pisatelj – Tiskala Katoliška

Tiskarna, 211). Kljub nasprotovanjem Smlednika so Trboje postale ekspozitura, ki je kmalu dobila svojega dušnega pastirja. Prvo delno samostojnost v smislu cerkvenega upravljanja so Trboje pridobile 2. 12. 1785 (za časa cesarja Jožefa II .), ko so postale lokalija (lokalija je mala župnija, podružnična cerkev s stalnim duhovnikom) z enim duhovnikom (za katerega je bila določena plača). Prvi lokalist v Trbojah (stalni duhovnik samostojne enote) je leta 1787 (tega leta je potekala tudi vizitacija v Trbojah) postal Andrej Špenko. Lokalija Trboje je obsegala vasi Trboje, Žerjavko, Prebačevo in Hrastje. Zadnji dve vasi sta bili pred tem izločeni iz župnije Sv. Jurij pri Kranju, nad čemer so se venomer pritoževali. Leta 1794 je kranjska dekanija (Žontar 1982: Zgodovina mesta Kranja. Kranj: Skupščina občine Kranj, 245) od mengeške prejela lokalijo Trboje (in Smlednik). Negodovanje Prebačevega in Hrastij pa se ni končalo. Zaradi »sitnarjenja« prebivalcev Prebačevega in Hrastja je šel škofijski komisar v družbi župnika iz Trboj samo v ta namen peš med posameznimi kraji. Prišel je do ugotovitev, ki jih je zapisal v zapisniku:

–– iz Hrastja v Šenčur – ¾ ure,

–– iz Hrastja v Trboje – 38 minut,

–– s Prebačevega v Šenčur – 33 min,

–– s Prebačevega v Trboje – 23 minut.

Do Trboj
Do Trboj je bližje kot do Šenčurja. Vir: Nadškofijski arhiv Ljubljana

Zaradi ugotovljenega smatra komisar pritoževanje za neupravičeno, njihovo držo pa opiše za »augenscheinliche Halsstarrigkeit« oziroma za »očevidno trdovratnost « (Župnija Trboje 1928). Kljub vsemu pa so dosegli svoje: zaradi nestrinjanja so jim dovolili, da so znova prešli pod šenčursko župnijo. Tisti dan, ko sta se vasi Prebačevo in Hrastje odrekli Trbojam, so zastopniki iz Moš pred komisijo izjavili, da bi raje pripadali Trbojam kot pa Smledniku. Zato so navedli dva pomembna vzroka: zaradi bližine kraja (zlasti pozimi) ter da jim Trbojci ne bodo očitali, da imajo od njihove duhovnije le »profit«. Komisije s tem niso prepričali. To pa je tudi pomenilo, da sta se vasi Prebačevo in Hrastje pridružili prejšnji župniji (cesarski sklep z dne 9. 1. 1795), trbojska lokalija pa se je skrčila na obseg vasi Trboje in Žerjavka (kar se ni spremenilo do današnjih dni). Sprememba »ozemeljske« pristojnosti je hkrati tudi pomenila, da je bil status trbojske lokalije spremenjen (ponižan) v ekspozituro, oziroma da so Trboje spet postale podružnica smledniške župnije. Naslednji mejnik je leto 1802, ko je cesar Franc I. s cesarskim pismom (2.3.1802) naročil supervizijo. Z njo je želel ugotoviti, kje so manjše potrebe po duhovniji (duhovnija je skupina vernikov, ki ima stalnega duhovnika in je podrejena župniji). Na tej podlagi je c. kr. dež. Vlada (cesarsko-kraljeva deželna vlada) 29. 3. 1809 odpravila ekspozituro v Trbojah in določila, naj se Killerjev beneficij (beneficij ali trajna cerkvena služba, ki je v fevdalizmu prinašala trajni dohodek. Ustanovljena je bila z ustanovno listino ali oporoko, s katero je nekdo daroval svoje premoženje, da se po njegovem namenu vzdržuje duhovnika. Killerji so bili znana kranjska družina) premesti k župniji v Smlednik (hkrati s tem se je ustanovila še druga kaplanija). V Trbojah je ekspozitura ostala do leta 1816, ko se je ekspozit (duhovnik, vodja ekspoziture) Gabriel Dornig upokojil. Kljub spremenjenemu statusu pa so tudi pozneje (do leta 1841) v Trbojah vedno bivali in po svojih močeh in na lastno željo delovali razni upokojeni duhovniki ali kurati. V starem dokumentu iz knjige Bira Trbojskiga duhouniga v Terbojah lahko zasledimo zapis o tem, kako so leta 1818 šli Trbojci v Smlednik prosit za lastnega dušnega pastirja: »…, kmalo bi si jim bla želja izpolnila, aku bi ne bli imeli nasprotnikou, in pa od druge Strani Stiskani od Daukau Smleške grašine, pa dolgo dolgo Terpijo, pa kir vidjo de od nekir nobene pomoči ne dobe, Si jo Sami Nase uzamejo. Šli so leta 1818tiga 12 Decembra, in gredo Naši očetje, Terbojci, h Grašinskimo Glavarjo v Smleško Grašino. Nou Jasinal Zapisnik, In Duhounimo toliko Bire v Zemelskih pridelkih Zapisati in v gotovim Dinarju de bo Zamogu Živeti. In od tih mau je Zmiraj Duhouni v Terbojah… potim se je ta Patrimonjum sam zmiraj bol namnožiu da je veliko Štiftanih Sv. Maš…« (Župnija Trboje, Bira).

V navedenem dokumentu je informacija o tem, da so v Trbojah redno, skoraj neprekinjeno, delovali duhovniki, tako da je bilo za duhovno oskrbo prebivalcev Trboj in okoliških vasi dobro poskrbljeno. Kljub temu pa se je zgodilo, da včasih tudi dalj časa ni bilo primernega duhovnika, zaradi česar so vaščani negodovali in pritiskali na cerkvene oblasti ter jasno izražali želje (zahteve) po lastnem dušnem pastirju. Tožili so, da je do Smlednika uro hoda, čez Savo v Mavčiče pa je prenevarno, saj se je ob naraslih vodah reke Save zgodilo že več nesreč, … Zaradi negodovanja in prošenj je škofijski urad (ordinariat) 18. 3. 1829 priporočil dvoru oživitev ekspoziture, dvorna pisarna pa je 22. 10. 1841 (Številka dokumenta 32.560) to dovolila. Vaščanom je bila želja po lastnem duhovniku izpolnjena, sami pa so hoteli še več. Zato so že čez slabih pet let (26. 5. 1846) spet zaprosili, da bi Trboje postale samostojna župnija, vendar s tem vse do začetka 20. stoletja niso uspeli (Župnija Trboje 1928).

Trboje v času Ilirskih provinc
Trboje v času Ilirskih provinc, zemljevid iz leta 1826. Vir: Arhiv Republike Slovenije 2012

Prelomno 20. stoletje

S prošnjami za ustanovitev samostojne župnije so domačini v začetku 20. stoletja na različne načine poskušali večkrat (podpisnikov je bilo vedno več oziroma so podpisani zastopnik vaščanov, zato iz dostopnih virov ni razvidno kdo je bil glavni pobudnik). Ob ponavljajočih se pritiskih Trbojcev je ordinariat leta 1908, ob proslavljanju šestdesetletnice cesarjeve vlade, sklenil povišati ekspozituro Trboje v župnijo (Župnija Trboje 1928). Na podlagi sklepa ordinariata je Ministrstvo bogočastja in pouka (C. kr. ministrstvo za bogočastje in uk) z odlokom številka 51.677, z dne 20. 12. 1910, dovolilo, da se ekspozitura Trboje poviša v župnijo, pod pogojem, da se nalože potrebne glavnice.

Izsek sklepa
Izsek sklepa ordinariata, posredovan Ministrstvu bogočastja in pouka. Vir: Nadškofijski arhiv Ljubljana

To pomeni, da so se morali prihodnji župljani trbojske župnije zavezati, da bodo založili za župnikovo dotacijo 15.441 kron. Poleg tega pa tudi 2.500,25 kron za odkupnino štolnine (pristojbine, ki se plača ob različnih obredih, npr. krstu, poroki, pogrebu, …) in bire za ločitev od »matere« župnije v Smledniku. Nadalje so se morali preko zakonitih zastopnikov zavezati, da bodo v prihodnje prispevali k župnikovi plači (prejemal jo je od države in se je imenovala župnikov kongrua), če se bo ta zvišala nad 1.200 kron.

Ustanovna listina župnije Trboje
Ustanovna listina župnije Trboje. Najprej je predstavljen zgodovinski oris, ki je pripeljal do ustanovitve župnije. Vir: Arhiv župnije Trboje

K novi župniji pa niso bile pripravljene pristopiti Moše (kljub zgodovinsko izraženim težnjam in temu, da so hodili v šolo v Trboje ter po večini tudi k službi božji), saj so se bale večjih stroškov. So se pa zavezali, da bodo novemu župniku v Trbojah prostovoljno dajali bero, in sicer 7–8 mernikov (cca 225 litrov) žita. Ko so se v Trbojah z listino (20. 8. 1911) zavezali glede zahtevanih prispevkov (skupaj cca 18.000 kron – za primerjavo: 1 kg kruha = 0,31 K, 1 kg mesa = 1,70 K, 1 kwh električne energije = 0,70 K, liter piva = 0,26 K), so bili izpolnjeni pogoji, da bi lahko višje oblasti odobrile ustanovno listino za župnijo Trboje. To je tudi pomenilo, da so bile izpolnjene vse postavljene zahteve, in ob dejstvu, da proti ustanovitvi župnije v Trbojah ni bilo nobenega upravičenega ugovora več, je prišlo do njene ustanovitve.

V kroniki (Župnija Trboje 1928) je iz ustanovnih listin povzeto, da »ustanovimo v smislu tridentinskega cerkvenega zbora cap. 4. sess. 21 de reform.; v soglasju s stolnim kapitljem v Ljubljani, pri cerkvi Marijinega Vnebovzetja v Trbojah župnijo; odvisno od proste škofove podelitve (liberae collationis episcopalis) z enim dušnim pastirjem, ločimo dosedanjo ekspozituro Trboje od župnije Smlednik«. S tem je dobila novoustanovljena župnija tudi pravico, »da se sme hraniti Sveto Rešnje Telo v cerkvi«, dalje »dovolimo krstni kamen, sveta olja in vse drugo kar pripada«. Obseg nove župnije je opisan takole: »Obseg se omeji na vasi Trboje in Žerjavka in na svet, ki pripada neposredno tema vasema.«

Za novo župnijo so bili zelo natančno določeni tudi župnikovi dohodki (plača), in sicer:

–– »obresti Mihael-Killerjevega beneficija: 8,38 kron,

–– dodatna mašna ustanova Andreja Špenka: 33,52 kron,

–– čisti iznos nadarbinskega zemljišča (zlasti dohodki iz nepremičnin): 15,42 kron«

Na tej podlagi je bilo 30. 1. 1912 na ordinariatu v Ljubljani z dovoljenjem knezoškofa Antona Bonaventure Jegliča sprejeto, da se župnija v Trbojah oživi 1. 8. 1912. Župnija je bila posvečena Mariji Vnebovzeti, farni praznik (žegnanje, »semenj«) se praznuje prvo nedeljo po 15. avgustu, prazniku Marijinega vnebovzetja.  Tako je tudi bilo.

V četrtek, 1. 8. 1912 (dopoldan), je knezoškof dr. Anton Bonaventura Jeglič v škofijski kapeli kanonično umestil Martina Štularja za prvega trbojskega župnika, popoldan pa se je župnik Štular pripeljal na svojo župnijo v Trboje. Sprejet je bil z velikim veseljem in slavjem, Trboje so bile v mlajih, vencih in zastavah.

Imenovanje Martina Štularja za trbojskega župnika. Vir: Nadškofijski arhiv Ljubljana

V nedeljo, 4. 8. 1912, je sledila slovesna »inštalacija«, kateri je prisostvovala velika množica od blizu in daleč. Pri maši je sodelovalo 12 duhovnikov: poleg domačega župnika še pet župnikov sosednjih župnij (Smlednika, Šenčurja, Stražišča, Hrastja, Vogelj in Zapog) (Župnija Trboje 1928), pet župnikovih nekdanjih tovarišev – prefektov in dekan Anton Koblar iz Kranja, ki je najprej prebral ustanovno župnijsko listino ter imel nato priložnostni govor. Novi župnik je pri slovesnosti izročil župnijo v varstvo Srcu Jezusovemu in Materi Božji s priprošnjo, da naj bi se v njunem varstvu zatrle vse slabe razvade ter vzklilo lepo čednostno krščansko življenje, ki bo edino privedlo trbojske župljane do »časne« in večne sreče.

S tem so se uresničila večstoletna prizadevanja za samostojno cerkveno upravo v Trbojah.

Cerkev

 

Cerkev je zidana v baročnem slogu z gotskimi in renesančnimi sledovi. Cerkev sestavljajo zvonik z neogotsko piramidasto streho (stoji na prednji, vstopni strani cerkve), ladja s tlorisom potegnjenega oktogona in prezbiterij s porezanimi vogali. Cerkev je dolga 18,90 m, široka 8,25 m, višina v ladji in prezbiteriju znaša 9 m. Cerkev ima en glavni oltar in dva stranska oltarja ter več podob (slik, kipov).

Zgodovina

Prva cerkev, ki je bila v zvezi s Trbojami omenjena okoli leta 1118, je bila pod patrocinijem sv. Martina. To je tedaj pomenilo, da gre za ali prvo cerkev župnijskih podružnic ali pa podružnico z določeno vlogo v župnijski organizaciji. Patrocinij sv. Martina nakazuje velik pomen, ki ga je imela takratna cerkev v okolju oziroma v primerjavi z drugimi podružnicami (Höfler 1986: O prvih cerkvah in pražupnijah na Slovenskem. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 48–49). Najverjetnejši razlog, zakaj je bila cerkev posvečena sv. Martinu, je dejstvo, da je pri nas v začetkih krščanstva skupino, ki so jim posvečali cerkve, oblikovalo le majhno število svetnikov (ki se zato večkrat pojavijo). Z drugimi besedami to pomeni, da je bil izbor svetnikov, ki so jim v začetku pri nas posvečali cerkve, sorazmerno ozek. Najverjetneje je s spremenjeno (lastniško) pristojnostjo nad cerkvijo prišlo tudi do spremembe zavetnika. Novembra 1352 je vikar oglejskega patriarha Nikolaja, senjski škof Simon Ferthina (Fortina), posvetil takratno cerkev v Trbojah Mariji Vnebovzeti (Župnija Trboje 1928). Marijina cerkev je bila že takrat priljubljena božja pot in zato tudi precej obiskana. Ljudstvo, ki je romalo k trbojski Mariji, naj bi od nje dobivalo mnogo darov, uslišanih naj bi bilo tudi veliko prošenj. Zakaj so prvotno cerkev (s tem je v starejših dokumentih verjetno mišljena cerkev iz 14. stoletja) porušili, ni znano. Mogoče je, da so navdušeni nad vsemi omenjenimi dogodki (romanji, uslišanimi priprošnjami) sklenili, da bodo staro cerkvico podrli in zgradili novo. V prepisu uvoda dokumenta iz leta 1881 (Lavtižar 1901: Cerkve in zvonovi v dekaniji Kranj. Ljubljana: Pisatelj – Tiskala Katoliška

Tiskarna, 192) preberemo, da se je v 15. stoletju v Trbojah v čast Mariji Devici zidala majhna cerkev. Zidali so jo sami farani (Župnija Trboje, Bira). Za omenjeno cerkev se zanesljivo ve, da stoji na vrhu rahlega grička (imenuje se tudi Marijin grič) (Zalokar, Popis cerkve in cerkvenih znamenitosti župnije Trboje (Referat za jesensko pastoralno konferenco), hrani Nadškofijski arhiv Ljubljana 1954). O opremi cerkve ni podatkov. Verjetno je bil na glavnem oltarju Marijin kip z detetom, delo (Kemperl 2011: Romanja in romarske cerkve 17. in 18. stoletja na Slovenskem: Gorenjska z Ljubljano. Celje: Celjska Mohorjeva družba, Društvo Mohorjeva družba, 287) t. i. Mojstra Trbojske Marije, ki je nastal okoli leta 1500. Kip je še v značilni gotski S liniji in je eno najboljših del tega poznogotskega rezbarja, ki je imel svojo delavnico verjetno v Ljubljani (Narodna galerija 2012, Umetnost na Slovenskem).

Trbojska Marija
Trbojska Marija (okoli 1505). Vir: Narodna galerija 2012

Zelo verjetno so Cerkev doletele »posvetne« težave z začetka 16. stoletja. Kranjska dežela je bila namreč okrog leta 1525 v veliki stiski; poleg turških vpadov so se vrstili še kmečki upori, beneška vojna, poleg vsega pa je bil to čas, ko se je v naših krajih razvijalo in tudi že preganjalo »krivoverstvo« (protestantizem). Zaradi velikih pritiskov in izdatkov je država povečala davke in izdala odlok, naj se po cerkvah pobere zlate in srebrne dragocenosti; vse se je pretopilo in na koncu prekovalo v denar. Cerkvam je ostalo le najnujnejše in najpreprostejše, drugo je bilo pobrano (monštranca, kelihi) ali uničeno (Lavtižar 1901: 192). Tako je npr. Andrej Gall, oskrbnik v Smledniku, sklical (26. 10. 1526) cerkvene ključarje z vseh sodišč v Smlednik, kjer so morali naznaniti premoženje v svojih cerkvah. Na tej podlagi je morala cerkev Matere Božje v Trbojah (Trebojah, zw. Treppach) izročiti dva keliha in štiri goldinarje, kar je bil za tisti čas zelo visok davek (Koblar 1895: 116). Več podatkov o cerkvi je znanih iz prve polovice 17. stoletja. Cerkev so leta 1631 imenovali »Ecclesia Beatae Mariae Virginis in Triboi« (Lavtižar 1901: 210) oziroma Cerkev blažene device Marije v Trbojah. Imela je tri oltarje, glavni je bil posvečen Devici Mariji, stranska pa sv. Nikolaju (na evangelijski strani) in sv. Lenartu (sv. Leonardu). Cerkev je bila obdana z obzidjem, okrog cerkve pa je bilo pokopališče. V vizitacijskem zapisniku iz leta 1631 piše, da je treba po škofovem ukazu mogočna drevesa, ki obdajajo cerkev, posekati (»Arbores intra murum circa ecclesiam debent demi omnino i. e. abscindi« (Lavtižar 1901: 213), saj naj bi drevje jemalo preveč svetlobe. Ob vizitaciji leta 1668 je bilo zapisano, naj v cerkvi položijo nov tlak. Cerkev naj bi bila zelo obiskana, saj je bilo ob vizitaciji omenjeno, da je v njej 52 maš letno. Vodiška župnija, kateri je pripadala trbojska cerkev, je v procesiji prišla v Trboje na belo nedeljo, tretjo ali peto velikonočno nedeljo in 25. 4., na praznik sv. Marka (Kemperl 2011: 288). Cerkev naj bi imela poslikan strop in tri zlate oltarje.

Prepis listine
Prepis listine o vizitacijskem obisku leta 1668. Vir: Župnija Trboje 1928

Omenjena cerkev je bila predhodnica današnje cerkve, na kar nakazuje tristrani prednji del, ki spominja na starejše cerkve (v gotskem slogu). Sedanja cerkev je bila v baročnem slogu prezidana oziroma sezidana leta 1743. Glede na to, da je šlo za romarsko cerkev, je bila (glede na takratno prakso) ladja zgrajena v obliki razpotegnjenega osmerokotnika. Na vzhodni strani ladje je bil tristrano zaključeni prezbiterij, na zahodni strani pa zvonik s takrat še odprto lopo. Zapis na zunanji strani prezbiterija nosi zapis letnice gradnje (med številkama 17 in 43 je oznaka, in sicer črka W, ki ima v sredini črko T (lahko da gre za signaturo zidarskega mojstra)).

Prepis na zunanji strani prezbiterija
Zapis na zunanji strani prezbiterija. Vir: Arhiv župnije Trboje

Cerkev je bila včasih poimenovana s polnim imenom, v uradnih (cerkvenih) dokumentih, letopisih in katalogih pa zelo pogosto s kraticami B.M.V. ali B.M.V. assumpt. (Beate Maria Virginis Assumptae oziroma Blažena devica Marija Vnebovzeta.) Tako npr. v katalogu duhovnikov ljubljanske škofije (Diocesis Labacensis 1892: 61) »B. M. V. Ass.«, v dokumentu škofa Antona Alojzija Wolfa iz leta 1859 pa »… ecclesiacurata B. M. V. in Terboje«.

Cerkev je 27. 5. 1883 (bila je druga nedelja po binkoštih, ko so obhajali procesijo v osmini sv. Rešnjega telesa) močno prizadel velik požar, v katerem je pogorelo tudi 47 hiš (skoraj 2/3 vasi). Praznično streljanje z možnarjem je zanetilo požar na sosednjem skednju, zaradi močnega (zahodnega) vetra se je požar hitro razširil na cerkev in okoliške hiše. Lesena cerkvena streha ter z lesenimi skodlami prekrit zvonik sta popolnoma zgorela, bronasti zvonovi so se stopili v kepe, sv. Rešnje telo pa je, v mokre rjuhe zavito, rešil tedanji smledniški kaplan in poznejši tržaško-koprski škof, dr. Andrej Karlin. Škoda je bila katastrofalna. Okna in večina slik so bili uničeni, lestenci razbiti (Slovenec, Političen list za slovenski narod, 1911: 3).

V obnovo kraja in cerkve so se s pomočjo vključili tudi ljudje od drugod, med drugim sta za pogorelce prispevala tudi cesar (800 goldinarjev že v prvem tednu po požaru – za primerjavo: 1 kg moke = 0,21 GLD, 1 kg riža = 0,18 GLD / uradniška mesečna plača = 25 GLD / skupaj za približno tri letne duhovnikove plače) in deželni odbor (700 goldinarjev podpore iz deželnega fonda). Cesar je med potovanjem po Kranjskem 11. 7. 1883 obiskal tudi Trboje (Kmetijske in rokodelske novice 1883: 231), verjetno prav zaradi požara.

Da bi preprečili rušenje sten in oboka, so ob zunanjih stenah sezidali opornike, ki cerkvi še danes dajejo značilen videz. Hitra in velika pomoč je omogočila, da je bila cerkev razmeroma hitro obnovljena. Tako je bil že čez natanko pol leta, v nedeljo, 25. 11. 1883, slovesen blagoslov popravljene in božji službi zopet posvečene cerkve ter novih zvonov (Slovenec 1883).

Kljub blagoslovu pa je bilo treba v cerkvi še marsikaj postoriti. Streha na zvoniku je bila le za silo pokrita, manjkala je cerkvena ura, notranja oprema je bila revna in zidovje in strop sta bila v slabem stanju. Po blagoslovu so nadaljevali obnovo, cerkev tudi primerno obnovili, vendar jo je 18. 4. 1895 ponovno močno prizadel »ljubljanski velikonočni« potres z epicentrom v neposredni bližini Trboj (v Preddvoru). Posledice potresa so se kazale v večjih razpokah. Po požaru in potresu so nekateri kritizirali opornike, ki naj bi cerkev držali na mestu. Menili so, da niso dobro narejeni in da »cerkev bolj narazen vlečejo, kot pa skupaj držijo« in »v kolikor ne bi bili k cerkvi privezani, bi se sami podrli« (Župnija Trboje 1928). Razlog, da podporniki niso opravljali svoje funkcije, je bilo dejstvo, da niso imeli zadostnih temeljev in so se posedali; zato so izvedli nujna popravila. Popravila cerkve, prenovo prižnice ter oltarjev je leta 1906 in 1907 izvajal mojster Puc iz Škofje Loke. Prav tako je izdelal tudi križev pot (kopija Fuhricharjevega križevega pota). Denar so prispevali ljudje sami, ki pa z opravljenim delom niso bili zadovoljni. Menili so celo, da se je zgodila velika škoda, ker niso izbrali boljšega mojstra (čeprav bi bil dražji).

Oporniki cerkvenega zidu
Oporniki cerkvenega zidu. Vir: Arhiv župnije Trboje

Nov zagon za obnavljanje cerkve sta prinesla oživitev župnije ter leta 1912 nastop prvega župnika Martina Štularja. Ta se je najprej lotil vlage v cerkvi oziroma osuševanja cerkvenih sten. Stene so bile namreč zasute z večjo količino prsti (domnevno zato, da je podpirala po požaru in potresu razmajane cerkvene stene). Zaradi močne vlage, ki se je zadrževala predvsem na severovzhodni strani med cerkvijo in cerkvenim obzidjem, so odpeljali večje količine prsti, od takrat pa je nivo zemljišča okrog cerkve nižji od cerkvenega tlaka. Na severovzhodni strani, tam, kjer je bilo največ mokrote in vlage, je bila manjša zakristija (stara zakristija) z nizkimi vrati in majhnimi okni. V Kroniki je opisana kot »majhna, umazana in mokrotna luknja, kjer sveti zakramenti zelo trpijo« (Župnija Trboje 1928), zato so na jugozahodni strani cerkve aprila 1913 sezidali novo zakristijo. Načrte zanjo je izdelal arhitekt Jakusch iz Ljubljane (leta 1913).

Načrt za novo zakristijo
Načrt za novo zakristijo (1913). Vir: Arhiv župnije Trboje

Zidavo je nadzoroval župnik Štular, ki je v Kroniki ponovno poudaril, da so material brezplačno navozili farani sami in da so tudi delali in pomagali zastonj. Navaja, da so bili »pridni, da jih je treba pohvaliti in, da so bili za cerkev zelo vneti«. Poudaril je tudi, da naj »to vedo tudi njihovi nasledniki in naj v vnemi za hišo božjo posnemajo prednike« (Župnija Trboje 1928). Med posamezniki, ki so darovali večje vsote za obnovo, je posebej omenjen gospod Josip Knific, župnik iz Tomišlja, ki je bil sicer po rodu Janšev iz Trboj preureditvijo zakristije so bila hkrati izvedena tudi večja zunanja in notranja dela. Zamenjana in povečana so bila vhodna cerkvena vrata, v novi zakristiji vgrajena zunanja in notranja vrata ter pet dvojnih oken, v stari zakristiji notranja vrata, popravili so tudi spovednico. Mizarska dela je opravil mojster Peternel iz Vaš pri Preski. V zakristijska okna so vgradili kovinsko omrežje. Obnova cerkve pa se je še nadaljevala. Izdelali so novo obhajilno mizo (»gavtrce«) s klečalnikom iz kraškega kamna, železno ograjco in ploščo iz javorja ter kropilnika v cerkvi (stara sta bila do takrat zunaj). Dela je opravil kamnosek Šušteršič iz Škofje Loke.

Načrt za vrata
Načrt za vrata »gavtrc«. Vir: Arhiv župnije Trboje

 Leta 1914 se začeli urejati cerkveno notranjščino. Ometali so novo zakristijo in celotno severno steno, na koncu pa so vse prebelili, montirali stopniščno ograjo v novi zakristiji (Weibl, Ljubljana). Pozlatili so jabolko in križ na zvoniku, montirali žlebove okoli cerkvene strehe ter postavili nove klopi. Izdelal jih je mizar Peternel, stroške izdelave pa so pokrili s sedežnino, ki je za tiste s starimi sedeži znašala deset kron.

Detajl
Detajl cerkvene klopi. Vir: Arhiv župnije Trboje

Leta 1915 je mojster Kregar iz Ljubljane izdelal nov lestenec (za primerjavo: lestenec je stal 516 K, v nedeljski puščici se je zbralo med 2,69 in 6,47 K), ki se je že lahko priklopil na električno napeljavo.

Lestenec
Lestenec mojstra Kregarja. Vir: Arhiv župnije Trboje

V tem letu so kupili tudi novo svetilko za večno luč, nov kelih s pateno ter pozlatili starejši ciborij. Stroške nakupa so kljub vojnim časom pokrili farani, župnik pa je zapisal, da »so ljudje v tem oziru hvale vredni – Bog jim povrni vsak vinar tisočero« (Župnija Trboje 1928).

Zaradi vojne in pomanjkanja je delo pri obnovi cerkve nekoliko zamrlo, kljub temu pa so med letoma 1916 in 1918 obnovili tabernakelj in kupili še dve svetilki. Leta 1919 je delavnica Weibl iz Ljubljane končala postavitev ograje na koru, ki je takrat veljala za izredno lepo delo, stroške za izdelavo in postavitev pa so pokrili z zbranimi prostovoljnimi darovi.

Ograja na koru
Ograja na koru. Vir: Arhiv župnije Trboje

Nova so bila tudi stranska cerkvena vrata (desno od zvonika, na mestu, kjer je danes spovednica; danes so zazidana). Istega leta je bila popravljena tudi cerkvena ura.

Ura v zvoniku
Ura v zvoniku. Vir: Arhiv župnije Trboje

Ker so na stropu ostali sledovi požara (bil je močno lisast, razpokan in »neokusen«), so si več let prizadevali za njegovo obnovo in poslikavo. Župnik se je med prvo svetovno vojno že dogovoril z nekim češkim akademskim slikarjem, ki je kot vojak živel v Trbojah. Ker pa je bil to čas velike draginje, ordinariat zaradi predvidenih stroškov poslikave ni dovolil. Ko so se po zavrnjeni prošnji obrnili na drugega, cenejšega mojstra (akademskega slikarja iz Ljubljane), pa je bil ta zaseden. Ker ni bilo ne denarja in ne mojstra, se je za delo ponudil Rudolf Komurka (Kocjanov, po rodu Čeh). Cerkev bi poslikal zastonj, če župnija nakupi vse potrebno za delo (barve, čopiče in preostalo) in če v času, ko bo delal v cerkvi, drugi farani delajo na njegovi domačiji. Farani so se s tem strinjali, tako da so se obnovitvena dela začela junija 1919. Najprej je bilo treba popraviti razpoke v cerkvi, nato se je belilo, pozneje barvalo in na koncu ornamentiralo. Ker je bilo delo obsežnejše, kot so pričakovali, je Rudolfu Komurki pri poslikavah (ornamentiranju) pomagal brat Ladislav. Dela (v prezbiteriju in ladji) so bila končana 21. 9. 1919, z njimi pa so bili tako župnik kot farani zelo zadovoljni.

Ornament
Detajl ornamenta z oboka. Vir: Arhiv župnije Trboje

Župnik Štular je zapisal, da so »dela lepo uspela in vse skupaj povzdiguje lepoto cerkve, dviga srca k Bogu in daje čast mojstru« (Župnija Trboje 1928). Novi župnik Cuderman (1922) se je najprej lotil del okrog župnišča. Po posvetu s ključarji (1923) je sprejel ponudbo mlinarja Jerneja Bohinca, ki cerkvi in župnišču podari elektriko iz svojega mlina ter žice za napeljavo. Mlin je bil urejen tako, da je kolo podnevi gnalo stope, ponoči pa dinamo. Napeljavo je izdelal elektromonter Arhar (Jakopov). V cerkvi je namestil 18 žarnic. Leta 1926 so v cerkvi ob vlažnem vremenu zaznali kiselkast vonj. Ko so odstranili del oltarja sv. Nikolaja, so pod njim odkrili lesno gobo. Nadloga se je razrasla tudi ob strani v klopeh na evangelijski strani. Da goba ne bi uničila skoraj novih klopi, so na evangelijski strani odmaknili leseno oblogo in klopi ter jo odstranili. Les so osušili na soncu in ga premazali z zaščitnimi premazi. Ko so nameščali steno in sestavljali klopi, so jih odmaknili od stene za širino enega človeka; tako je ostalo do današnjih dni. Da bi preprečili gobo oziroma vlaženje klopi (tla še niso bila urejena, ponekod so bila prekrita s kamnom, drugje z opeko, z nekaj betona in veliko prsti), so klopi dvignili za dva centimetra, da je zrak lahko krožil. Poleg tega so, z namenom zaščite (da se ne bi spet razrasla goba), stranski oltar sv. Nikolaja pozidali na betonski podstavek, zaradi simetrije so to naredili tudi z oltarjem sv. Treh kraljev (Župnija Trboje 1928). Leta 1927 so popravili streho cerkvenega stolpa. Naslednji podatek o nujnosti novih del je razviden iz zapisnika o vizitaciji škofa Rožmana leta 1935, kjer piše, da so bila popravila pri cerkvi (stopnice) in v župnišču deloma izvršena »nepostavno« in »brez dovoljenja«, zato je bilo naročeno takratnemu upravitelju, naj popravi narejeno, kolikor je to še mogoče (Župnija Trboje 1928). Leta 1964 so prepleskali del cerkvene notranjščine, ob tem pa se je odprlo vprašanje posvetitve cerkve, saj o tem ni bilo dostopnih zapisov. Nekateri so se sklicevali na Letopis ljubljanske škofije za leto 1935, ki pa posvetitve cerkve ne omenja. Drugi so menili, da to ne drži, saj so v cerkvi hranili pet križev (simbolov posvetitve), ki pa so jih v Trbojah nameščali na zid le ob birmi. Iz popisa cerkve in cerkvenih znamenitosti župnije Trboje (Zalokar 1954), ki ga hrani Nadškofijski arhiv v Ljubljani, pa je razvidno, da je bila cerkev posvečena, saj so bili do leta 1919 na stenah apostolski križi. Posvetilni križi, ki so simbol posvetitve cerkve, so (bili) predstavljeni različno. Običajno je (bilo) na stenah cerkve 12 križev, 5 na oltarni mizi (menzi), 12 lahko tudi na zunanjih zidovih cerkve. Možno je tudi, da je bilo le 5 križev na oltarni mizi, na zidovju pa le 12 s krizmo označenih križev. To morda pojasnjuje vprašanje posvetitve oziroma petih križev v Trbojah.

Nova vzdrževalna dela pri cerkvi so sledila leta 1966, ko so prebarvali pločevinaste žlebove, streho in oksidirano pločevino. Isto leto oktobra je urar iz Izlak skupaj z vaškim kovačem popravil uro v cerkvenem stolpu. Leta 1970 se je pri obnovi cerkve zgodila tragična nesreča. Pleskar Rebolj iz Pirnič je padel z odra in naslednji dan umrl v ljubljanski bolnici. Po mnenju preiskovalnega sodnika je bila za nesrečo kriva pleskarjeva trenutna neprevidnost.

Nova nesreča pa bi se kmalu zgodila tudi pri pospravljanju pleskarskega odra, a se je vse srečno končalo (Župnija Trboje 2012).

Leto 1974 je čas največjih sprememb v notranjosti cerkve (načrti preureditve prezbiterija in križevega pota so iz leta 1973). V cerkvi se je z dovoljenjem Zavoda za spomeništvo Kranj (29. 4. 1974) začela prenova. V tehničnem poročilu načrta prenove je zapisano, da je »projekt preureditve napravljen v skladu z novimi liturgičnimi navodili, upoštevajoč pri tem danost prostora, spomeniško varstvene aspekte in želje investitorja« (Kušar 1944). Prezbiterij je bil preurejen za božič leta 1974. Glavni pobudnik za dela in temeljito prenovo trbojske cerkve je bil takratni kaplan v Smledniku, Janez Zaletel (leta 2012 deluje v župniji Ajdovec, škofija Novo mesto). Tako je bila cerkvena podoba bistveno spremenjena v takšno, kot jo poznamo danes (večjih sprememb v prezbiteriju in ladji do danes ni bilo). S prenovo je bil najbolj spremenjen prezbiterij: odstranjen je bil obhajilni klečalnik oziroma »gavtrce«, prav tako tudi prižnica.

Glavni oltar
Glavni oltar z »gavtrcami« (1937). Vir: Arhiv župnije Trboje
Prižnica
Prof. Filip Terčolj na prižnici ob novi maši Alojzija Žuna (18. 7. 1937). Vir: Arhiv župnije Trboje

Tla v prezbiteriju so močno pomaknili proti cerkveni ladji ter jih dvignili za eno stopnico. Na tla so položili nov kamen, ploščice pa preložili na pod v zakristiji. Na nekdanje mesto pod prižnico so postavili ambon v obliki dveh stebrov, na katerih je vklesano prvih deset rimskih številk (zapis »na svoj način« simbolizira deset božjih zapovedi). Nad ambon so vgradili podstavek, na katerem stoji kip, ki je nekoč stal na strehi prižnice. Kip predstavlja Vero, Upanje in Ljubezen. Na nasprotni strani ob oltarju visi misijonski križ. Povsem na robu prezbiterija, kjer se ta povezuje z ladjo, je bila postavljena nova, proti ljudstvu obrnjena marmornata oltarna miza. Za postavitev in posvetitev novega oltarja so potrebovali relikvije (posmrtne ostanke mučencev). Iz podatkov na nadškofiji (relikvije je leta 1973 iz Rima prejela nadškofija Ljubljana, v zapisu, ki je priložen relikvijam pa piše le, da so to relikvije ex ossibus (‘iz kosti’) S. Victorii M. / S. Caelestini M. (M. pomeni martyr, mučenec). Po preverjanju podatkov z veliko verjetnostjo lahko trdimo, da gre v primeru sv. Celestina za sv. Celestina I. papeža. Pri sv. Viktorju pa ni povsem jasno. Po mnenju Metoda Benedika (rednega profesorja in avtorja številnih del s področja cerkvene zgodovine) gre najverjetneje za rimskega mučenca sv. Viktorja iz 4. stoletja.) je razvidno, da oltar hrani relikvije svetih mučencev Celestina in Viktorja (na sredi oltarja je »grobek«, kamor so jih vstavili). Dokler dela, povezana z novim oltarjem, niso bila končana, so uporabljali začasni leseni oltar iz stolnice (tedanji kaplan Janez Zaletel ga danes opisuje kot nekakšno »kredenco«). Na evangelijski strani prezbiterija, ob steni za ambonom, so postavili nov krstni kamen, starega iz leta 1828 z železno ograjico, ki je bil blizu cerkvenih vrat pod korom, pa so odstranili. Na evangelijski strani glavnega oltarja je ob vhodu v staro župnišče zidna shramba, namenjena hranjenju svete krizme z renesančnimi vratci.

Župnik Podržaj
Župnik Podržaj v rezbiteriju pred prenovo. Vir: Arhiv župnije Trboje
Zidna shramba za sveta olja
Zidna shramba za sveta olja. Vir: Arhiv župnije Trboje

Močno preurejena sta tudi stranska oltarja. Kamnita temelja, na katerih sta nekoč stala stranska oltarja, sta bila odstranjena; oltarja sta tako precej zmanjšana. Zgornji del oltarja (sedaj le manjša oziroma ožja polica) je postavljen na kamnita nosilca, ki sta nekaj več kot meter dvignjena od tal. Poleg tega je bil spremenjen tudi križev pot, ki je bil do tedaj obešen po cerkvenih stenah ter vpet v lepo obdelane lesene okvirje. Slike iz okvirjev so bile prestavljene na steno kora, okvirji, ki so imeli umetniško vrednost, so izginili.

Orgle in kor s križevim potom. Vir: Arhiv župnije Trboje

Tako velika prenova ni naletela na enotno odobravanje župljanov. Nekateri še danes trdijo, da se je glede notranjega videza takrat naredilo več slabega kot dobrega, o čemer piše tudi kronika trbojske župnije (Župnija Trboje 2012). Prenovljeno cerkev in nov glavni oltar je 17. 8. 1975 posvetil škof Pogačnik.

Škof Pogačnik
Škof Pogačnik med posvetitvijo cerkve (desno župnik Schweiger). Vir: Arhiv župnije Trboje

V naslednjih letih je bilo več časa namenjenega ogrevanju cerkve. Leta 1976, po obisku škofa Leniča, so v cerkev vgradili tri ventilatorske grelce, zvonik pa »zaprli« z vetrolovom oziroma s tremi steklenimi vrati. Leta 1977 so obnovili ostrešje, streho pa prekrili. Les, kritino in delo so prispevali župljani sami. Isto leto je mojster Pirnat izdelal luč nad krstnim kamnom, pokrov pri krstnem kamnu ter pozlatil dva keliha. Leta 1978 so na novo pozlatili osrednji lestenec, prenovili električno napeljavo ter zabetonirali ploščo pod zvonovi.

Po obnovi župnišča so dela nadaljevali z obnovo cerkvene fasade, ki je dobila nekoliko spremenjeno podobo (namesto svetlo zelenih »zidakov« so v cerkvenem stolpu rumeni). Naslednje večje delo pri cerkvi sega v leto 1988, ko so popolnoma obnovili ostrešje zvonika, streho ob zvoniku pa prekrili z bakrom. Ob tem so izvedli tudi nujna krovska dela. Zelo visoke stroške so pokrili z darovi faranov. Ker so cerkev dobro vzdrževali, v naslednjih letih ni bilo večjih popravil ali obnove. Takšna je avgusta 1993 tudi praznovala 250-letnico zgraditve. Sčasoma se je pokazala potreba po obnovi »turškega« obzidja (»cvingarja«) okrog cerkve, saj je bilo staro obzidje popolnoma dotrajano. Ker ga ni bilo mogoče prenoviti, so leta 1994 na mestu starega postavilo novega. Ob tem so utrdili tudi temelje cerkve in odvodnjavanje na njeni severovzhodni strani (tam, kjer je bila vedno težava z vlago). Ob obnovi so ugotovili, da so bila dela nujna, saj so se kazali tudi nekateri znaki razpokanosti (zelo slabih) temeljev cerkve. Razpokanost je po mnenju župljanov pospešil »težak« promet mimo cerkve med gradnjo Trbojskega jezera. Z novim obzidjem se je nekoliko spremenila tudi okolica cerkve. Obzidje, ki je bilo nekoč prekinjeno za »novo« zakristijo na »Ulečevi strani«, je bilo povezano v celoto, zazidane pa so bile tudi stopnice, ki so nekoč na severnem delu vodile proti stari zakristiji. Delo in stroške so pokrili župljani sami, darove za kritje stroškov dela pa so prispevali vaščani in Občina Kranj: obnovljeno cerkev je 28. 8. 1994 blagoslovil škof Kvas (Župnija Trboje 2012).

Leta 1998 so prepleskali notranjost cerkve. Že pri prenovi cerkvene fasade se je izkazalo, da je precej dotrajana tudi cerkvena streha, vendar je takrat zaradi omejenih finančnih sredstev niso prenovili. Zima leta 1999 je opozorila na slabo stanje strehe, ki je bila zato še isto leto obnovljena (tudi s pomočjo Občine Šenčur, ki je krila stroške kritine). Leta 2000 je bila obnovljena kritina na strehi zakristije. Po nekajletni okvari je bila 22. 3. 2002 popravljena cerkvena ura (z obnovljenimi oziroma novimi kazalci). Leta 2003 je bilo v cerkev napeljano ozvočenje.

Nekatera večja obnovitvena dela so bila opravljena v času župnika Oražma. V cerkvi so v začetku leta 2009 celovito prenovili električno napeljavo, septembra 2010 zamenjali vsa okna, saj je stara že dodobra načel zob časa, mojster Petrič pa je aprila 2011 restavriral slike na stranskih oltarjih, leta 2012 pa sliko na prednji strani mize glavnega oltarja.

Posvetilni križ
Posvetilni križ. Vir: Arhiv župnije Trboje
Notranjost cerkve
Notranjost cerkve Marije Vnebovzete. Vir: Arhiv župnije Trboje

Cerkev Marije Vnebovzete v Trbojah lahko opišemo na naslednji način: cerkev je zidana v baročnem slogu z gotskimi in renesančnimi sledovi. Cerkev sestavljajo zvonik z neogotsko piramidasto streho (stoji na prednji, vstopni strani cerkve), ladja s tlorisom potegnjenega oktogona in prezbiterij s porezanimi vogali. Cerkev je dolga 18,90 m, široka 8,25 m, višina v ladji in prezbiteriju znaša 9 m. Cerkev ima en glavni oltar in dva stranska oltarja ter več podob (slik, kipov). Oprema cerkve je baročna. Podoba cerkve in okolice je urejena.

Glavni oltar je lesen, nekateri deli oltarja niso povsem enotni in so bili verjetno dodani / sestavljeni v različnih obdobjih. Nastavek za oltar je bil pripeljan iz Vodic, zelo verjetno v času duhovnika Prosena, ki je v Trbojah deloval med letoma 1859 in 1893. Najverjetneje je bil v današnjo podobo izoblikovan po velikem trbojskem požaru. Sredi oltarja (»tron«) stoji kip Marije Kraljice z Jezusom v naročju in žezlom v roki. Znano je, da župniku Prosenu ni bil všeč dotedanji Marijin kip v glavnem oltarju. Marija naj bi namreč imela preveč posvetni videz (»oblečena« Marija, kip ima na sebi obleko iz blaga), zato je kip umaknil in ga nadomestil z novim. Stari kip so najprej shranili na sosednji kmetiji (»Uleč«), nato pa postavili v Marijino kapelico (»Ulečovo znamenje«) v bližino cerkve.

Ob Mariji stojijo štirje kipi, nad njo je z angeli obdan nadangel Mihael, ki v roki drži tehtnico in meč. Na evangelijski strani je ob strani sv. Joahim, nato ob Mariji sv. Jožef, na drugi strani ob Mariji sv. Martin in ob strani sv. Ana. Ob tabernaklju sta dva keruba (angela) iz mavca, obnovljena leta 1999. Plošča oltarja, »menza«, je zidana in ima kamnito ploščo z lesenim okvirjem.

Na prednji strani oltarne mize je vgrajena slika na platnu s tremi podobami:

Slika na glavnem oltarju
Slika na glavnem oltarju. Vir: Arhiv župnije Trboje

–– Slika levo: Marija Vnebovzeta (Imaculata): slika prikazuje Marijo, ki je bila brez madeža izvirnega greha vzeta v nebo.

–– Srednja upodobitev: Marija zavetnica (cerkev časti Nebeško Kraljico); slika prikazuje, kako Marijo »časti vsa nebeška družina« ter kako se pri čaščenju Matere Božje pod njeno varstvo zatekajo vsi stanovi: tako papež ter druga cerkvena in posvetna oblast kot drugi posamezniki. Na sliki naj bi prepoznali cerkvene in posvetne veljake časa, v katerem je slika nastala.

–– Slika desno: Marijino oznanjenje; slika označuje dogodek, ko je angel Gabriel Mariji napovedal, da bo čudežno rodila sina Jezusa. Marija pa je rekla: »… zgôdi se mi po tvoji besedi« (Lk 1,38b)!

Stranska oltarja v župnijski cerkvi sta delo Petra Janežiča, najvidnejšega in najkvalitetnejšega gorenjskega kiparja 18. stoletja (Resman 2006: 31). Stranski oltar na evangelijski strani je oltar sv. Nikolaja (Miklavža). Slika prikazuje sv. Nikolaja, obdanega z angelci. Ob njem sta kipa sv. Joba (levo) in sv. vojaka Donata (desno). Zalokar (Popis cerkve in cerkvenih znamenitosti župnije Trboje (Referat za jesensko pastoralno konferenco), 1954, hrani Nadškofijski arhiv Ljubljana) napačno navaja sv. Roka in sv. Štefana. Desni stranski oltar je posvečen sv. Trem kraljem. Slika prikazuje sv. Tri kralje, ki se pridejo poklonit detetu Jezusu. Na levi strani oltarja je kip sv. Lenarta, na desni sv. Antona Padovanskega. Zanimivo je, da je bil prvotni stranski oltar posvečen sv. Lenartu (1631). Od kdaj je posvečen sv. Trem kraljem, ni znano. Kipe je leta 1777 izdelal Anton Schwartzel. Slike na mizi glavnega oltarja ter obeh stranskih oltarjih so delo Leopolda Layerja. Podobno Zalokar (1954) navaja, da izhajajo iz delavnice Leopolda Layerja (20. 11. 1752–12. 4. 1828) ali njegovih učencev.

Stranski oltar sv. Nikolaja
Stranski oltar sv. Nikolaja. Vir: Arhiv župnije Trboje
Stranski oltar sv. Treh kraljev
Stranski oltar sv. Treh kraljev. Vir: Arhiv župnije Trboje

Na levi strani cerkvene ladje je večja slika srca Marijinega, na desni srca Jezusovega. Sliki, ki sta repliki, sta stari preko sto let. Identične slike (le različne velikosti) je mogoče zaslediti še kje drugje (npr. na Slomškovi Ponikvi, tudi v Mehiki).

Avtor »prvega« križevega pota naj bi bil prav tako Layer (po seznamu V. Steske, v: Žontar, Zgodovina mesta Kranja. Kranj: Skupščina občine Kranj, 1982) vendar je bil križev pot v požaru verjetno uničen (ohranile naj bi se tri slike, ki so jih z dovoljenjem škofije prodali v Valburgo), zato je leta 1906 Puc naredil novega. Slike križevega pota so ob preureditvi v letih 1974 in 1975 prenesli na leseno ograjo kora, bogati okvirji pa so izginili neznano kam.

V adventu je na glavnem oltarju slika Marije Vnebovzete. Kdo jo je naslikal, ni znano, slog naj bi po togosti spominjal na Ogrina. V postnem času je tam slika na platnu, ki prikazuje križanega Jezusa in pod njim stoječo mater Marijo in učenca Janeza. Tudi na stranskih oltarjih sta ob postnem časa sliki z motivom trnovega kronanja in Oljske gore. Ti dve sliki naj bi bili delo Matije Bradaška (ponekod tudi Bradeško. Najpogosteje je slikal oltarne oljne podobe in križeva pota ter poslikal mnogo cerkva na Gorenjskem in Štajerskem. V Kranju (današnja župnija Kranj) je vse tri cerkve okrasil s freskami.).

Spremembe oltarjev
Spremembe oltarjev v postnem času: krvavi pot, bičanje Jezusa in Jezus na križu. Vir: Arhiv župnije Trboje

Podobe in znamenja

Ljudje so v zgodovini oblikovali različne ponazoritve (slike, kipe, podobe, …), s katerimi so želeli sporočiti določeno vsebino ali jo ohraniti za prihodnje generacije. Tako so nastajali simboli z močno sporočilno in povezovalno močjo (npr. križ). Njihova govorica je univerzalna in se prenaša iz roda v rod. S poznavanjem simbolov je laže razumeti sporočilo časa, način razmišljanja ali pomen dogodkov.

Hkrati pa to tudi pomeni, da lahko podobni ali celo identični simboli, ki so nastali pod različnimi vplivi, prinašajo različna sporočila.

Marijin znak
Marijin znak na stropu cerkve. Vir: Arhiv župnije Trboje

V župniji Trboje so številni simboli povezani z zavetnico in s svetniki, pri katerih so župljani iskali in našli priprošnjo, uteho in tolažbo. Nekateri simboli se večkrat ponovijo (npr. v cerkvi, na kapelici), kar kaže, da so imeli v življenju župnije in kraja večji pomen. Simbolni vidiki podob in znamenj trbojske župnije so deloma povzeti in prirejeni po obširni zbirki Leto svetnikov I–IV avtorjev Maksa Miklavčiča in Jožeta Dolenca, prenovljeni in razširjeni izdaji Leta svetnikov

iz leta 2001 in knjige Papeži od Petra do Janeza Pavla II. (Benedik, Papeži od Petra do Janeza Pavla II. Celje: Mohorjeva družba 1989).

 

Najpomembnejši simbol je (s svojim življenjem ter z njej posvečenim prazničnem dnevu) Marija Vnebovzeta, zavetnica trbojske župnije. Njej je posvečena tudi cerkev.

Marija Vnebovzeta
Marija Vnebovzeta

Simbolika Marije Vnebovzete zrcali vsebino božjega in spominja, da je cilj zemeljskega romanja večno življenje v nebesih. Praznik Marijinega vnebovzetja se praznuje 15. avgusta (veliki šmaren), farno žegnanje pa se praznuje prvo nedeljo po velikem šmarnu.

Marijino vnebovzetje je najstarejši Marijin praznik, saj so ga v Jeruzalemu že v 5. stoletju obhajali kot spomin na dan, ko je Marija zaspala (lat. Dormitio). Versko resnico, da je bila Marija »po končanem teku svojega zemeljskega življenja s telesom in z dušo vzeta v nebeško slavo«, je slovesno razglasil papež Pij XII . 1. 11. 1950

Marija je kot Devica Marija Kraljica pogosto upodobljena oziroma imenovana zaradi prepričanja, da kraljevo veličastvo Božjega Sina odseva tudi nanjo. Podobe Marije Kraljice so znane že iz umetniških upodobitev najzgodnejšega krščanstva, v molitvah so pogosto uporabljeni izrazi iz srednjega veka:

»Pozdravljena, Kraljica«; »Raduj se, Kraljica nebeška«, »Zdrava, o nebes Kraljica«. Papež Pij XII ., ki jo je zaradi konca druge svetovne vojne imenoval tudi Kraljica Miru, je leta 1954 uvedel praznik Marije Kraljice; praznik se obhaja 22. avgusta.

Kip Device Marije Kraljice je na glavnem oltarju in v Marijini kapelici.

Devica Marija Kraljica
Devica Marija Kraljica
Sv. Jožef
Sv. Jožef

Sv. Jožef je deviški mož Matere Božje, Jezusov oče po postavi in varuh vesoljne Cerkve. V oltarju na nek način zaokroža tudi podobo sv. Družine. Je mož pravičnega in dobrega srca, mož neomajnega zaupanja v Boga, mož vere in pokorščine, mož deviške spoštljivosti, zvestega dela in skrbnosti za družino. K sv. Jožefu se verniki radi zatekamo zlasti v težavnih družinskih zadevah, pa tudi v gospodarskih in podobnih stiskah. Priporočajo se mu mladi ljudje v boju za ohranitev svoje čistosti. Je zgled in priprošnjik vsem tistim, ki si morajo s trdim delom služiti svoj kruh. Ker je bil sv. Jožef deležen sreče, da sta ob njegovi smrtni postelji stala Jezus in Marija, velja za posebnega pomočnika ter priprošnjika za srečno zadnjo uro. Njegovi atributi so tesarsko orodje in bela lilija. God sv. Jožefa je 19. marca, praznik Jožefa Delavca pa 1. maja.

Sv. Martin (316/317–397) je z dvanajstimi leti proti volji poganskih staršev prosil za sprejem med katehumene. Stopil je v državno vojsko in postal častnik gardne konjenice. Bil je izredno skromen, živel je čisto in izkazoval nesebično ljubezen do bližnjega. Ko je nekoč zagledal pred mestom napol oblečenega in premraženega berača, je brez premisleka z mečem razpolovil svoj plašč in ga pol dal beraču (več mu ni smel dati, sajje bil last rimske vojske in je posamezniku pripadala le polovica). Ponoči se mu je prikazal Kristus, ogrnjen z darovano polovico plašča, in rekel angelom, ki so ga spremljali: »S tem plaščem me je odel še nekrščeni Martin.« Kmalu nato se je Martin dal krstiti. Poslovil se je od cesarske službe, živel kot puščavnik blizu Milana, leta 371 pa je postal škof. Vneto se je boril proti verski površnosti in slabosti, skrbel za čistost vere in pomagal povsod, kjer je bila huda stiska. Sv. Martin je med drugim zavetnik vojakov, kovačev, gostilničarjev in abstinentov ter mlinarjev, pa tudi domačih živali in gosi. Njegovi atributi so: obuja mrtvega dečka, deli plašč, gos; goduje 11. novembra.

Sv. Martin
Sv. Martin
Sv. Joahim
Sv. Johaim
Sv. Ana
Sv. Ana

Sv. Joahim in Ana sta največkrat upodobljena skupaj, pogosto na Marijinih oltarjih. Živela sta bogaboječe in pravično. Svoje premoženje sta razdelila na tri dele: enega za svetišče, drugega za ubožce in tretjega za njuno preživnino. Glede otrok sta bila v vztrajnosti molitve uslišana šele na starost. V tej vztrajnosti je njuno svetništvo, v tej vztrajnosti je tudi poroštvo, da Bog molitev usliši. Svojega otroka, Marijo, sta izročila v varstvo duhovnikom.

Ana je postala simbol materinstva, Joahim očetovstva. Sv. Ana je priprošnjica za mnoge težave (deklet, mater, vdov) ter zavetnica za mnogotere stanove, med drugim tudi za mlinarje in brodarje; njun god obhajamo 26. julija.

Sv. Mihael v Novi zavezi nastopa kot voditelj angelov in varuh Cerkve, ki v silovitem boju s hudobnim duhom doseže sijajno zmago. Ker mu Bog določa naloge, ki zahtevajo posebno moč, je sv. Mihael priprošnjik za ljudi pred Bogom.

Navzoč je pri umirajočih, vodi duše v nebesa (jih tehta). Je zavetnik umirajočih, njegova atributa sta meč in tehtnica.

Praznik nadangela Mihaela se praznuje 29. septembra (skupaj z nadangeloma Gabrielom in Rafaelom).

Sv. Mihael
Sv. Mihael
Srce Marijino
Srce Marijino

Srce Marijino pa se povezuje s pobožnostjo čaščenja Marijinega brezmadežnega Srca kot simbola Marijinih vrlin, zlasti ljubezni do Boga in ljudi. Čaščenje se je začelo v 17. stoletju in se na podlagi fatimskih prikazovanj in sporočil močno razširilo.

Papež Pij XII . je leta 1942 ves svet posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Leta 1855 je bil uradno razglašen za ne obvezni, leta 1996 pa za obvezni praznik.

Praznik Srca Marijinega je premakljiv praznik in se praznuje dan po prazniku Srca Jezusovega, tj. na tretjo soboto po binkoštih.

Srce Jezusovo se povezuje s čaščenjem Jezusovega Brezmadežnega Srca in simbolizira Jezusovo ljubezen do vsega človeštva. Čaščenje je po srednjeveški vnemi ponovno obudila francoska redovnica sv. Marjeta Marija Alacoque v 17. stoletju. Imela je več videnj, v katerih ji je Jezus pokazal svoje srce, ki je gorelo v ljubezni do vseh ljudi. Največ so k razširitvi čaščenja Srca Jezusovega prispevali jezuiti (pripadniki Družbe Jezusove).

Papež Pij IX. je leta 1856 določil, da se praznik Srca Jezusovega uradno praznuje v celotni Rimskokatoliški cerkvi.

Praznik Srca Jezusovega je premakljiv praznik, praznuje se na tretji petek po binkoštih (osem dni po prazniku sv. Rešnjega telesa).

Srce Jezusovo
Srce Jezusovo

Sv. Nikolaj (Miklavž) (med 270–286 (Patras, današnja Turčija)–6. 12. med 326–351 (Mira, današnja Turčija)) je bil škof v Miri. Živel je pobožno, bil je dober do bližnjega, do sebe pa oster. Premožnim staršem se je rodil šele več let po njuni poroki, ko že nista več pričakovala otrok. Sina Nikolaja sta vzgojila v bogaboječnosti in ga poslala v dobre šole. Stric škof ga je posvetil v duhovnika. Ko sta starša umrla za kugo, je podedoval veliko premoženje, ki ga je razdelil med reveže. Ko se v Miri niso mogli zediniti, koga naj izvolijo na izpraznjeni škofovski sedež, so se po goreči molitvi in navdihu sv. Duha odločili, da bo postal škof tisti duhovnik, ki bo naslednji dan prvi stopil v cerkev; in to je bil prav Nikolaj. Med vladanjem cesarja Dioklecijana in preganjanjem kristjanov so ga prijeli in vrgli v ječo, kjer je veliko pretrpel. Ko je cesar Konstantin priznal krščanstvo za državno vero, se je vrnil v Miro. Udeležil se je koncila v Niceji, kjer je z drugimi škofi obsodil Arijeve zmote. Umrl je v visoki starosti okoli leta 350.

Znana je legenda o skrivni obdaritvi treh deklet, ki se zaradi revščine niso mogle poročiti. Sveti Miklavž je eden izmed najbolj priljubljenih svetnikov. Še posebej se ga veselijo otroci, saj v noči iz 5. na 6. december obdaruje pridne otroke. V Sloveniji mu je od vseh svetnikov posvečenih največ cerkva (116). Priporočajo se mu mlade neveste za srečno poroko. Najpogosteje je upodobljen v škofovski obleki, s tremi zlatimi kroglami na knjigi. Med drugim je zavetnik trgovcev, popotnikov, mlinarjev in splavarjev; goduje 6. decembra.

Sv. Nikolaj
Sv. Nikolaj
Sv. Job
Sv. Job

Svetopisemski mož Job je živel okrog leta 1000 pred Kristusom v mestu Uz (vzhodno od Palestine, severozahodna Arabija). Bil je bogat, pošten in pravičen mož, preizkušan v veri. V enem dnevu je izgubil vse premoženje in otroke, ko so njegovo telo prekrile še gnojne rane, se mu je izneverila še žena. Kljub preizkušanju pa Job še vedno zaupa v Boga. Prijatelji so se njegovi trdni veri, da Bog dela vse dobro in prav, posmehovali. Ko je Job sprejel trpljenje in odpustil prijateljem, ki so ga zaradi trpljenja zasmehovali, je Bog nagradil njegovo vero in potrpežljivost. Vrnil mu je družino, premoženje in prijatelje ter mu naklonil dolgo življenje. Včasih je bil sv. Job zelo čaščen kot priprošnjik v kužnih boleznih, najpogostejše pa so njegove upodobite v romarskih cerkvah. Spominjamo se ga 10. maja.

Vzgajan v krščanski veri, se je sv. Donat (140–173) s 16. leti pridružil 12. rimski legiji. Kmalu je postal osebni stražar cesarja Marka Avrelija. Leta 173, ko je bila legija na Moravskem obkoljena, so jo doletele kužne bolezni, žeja in lakota. Ko je Donat s svojimi vojaki (kristjani) prosil Boga za pomoč, je strašna nevihta pokončala in pregnala sovražnike. Rimljani so priznali, da je Bog naredil čudež na Donatovo prošnjo, zato so njegov polk poimenovali gromeča legija. Kmalu po bitki so Donata zaradi spletk mučili in usmrtili. Pokopali so ga v katakombah sv. Neže v Rimu. Njegove posmrtne ostanke so leta 1646 izkopali in leta 1652 izročili jezuitski cerkvi v Bad Münstereiflu. Zadnji dan prenosa (30. 6. 1652), ko so bile relikvije v cerkvi sv. Martina v Euskirchnu v Porenju, se je razbesnela strašna nevihta s številnimi strelami. Ena med njimi je pri sklepnem mašnem blagoslovu udarila v cerkev in duhovnika. Ogenj se je razširil na oltar in duhovnikova oblačila so zagorela. Ko se je duhovnik priporočil sv. Donatu, je bil oltar čudežno obnovljen, duhovnik pa ozdravljen.

Sv. vojak Donat
Sv. vojak Donat
Sv. Trije kralji
Sv. Trije kralji

Ob rojstvu Odrešenika so se prišli poklonit učenjaki (modri) z Vzhoda. Njihovo število in njihova imena iz Svetega pisma niso znana. Po legendi iz 6. stoletja naj bi bili trije: Gašper (Casper), Miha (Melhior) in Boltežar (Baltazar). Bili so učeni možje odličnega rodu. Sledili so zvezdi in našli Dete. Tako se je rojstvo pravega Kralja zasvetilo od sončnega vzhoda do zahoda. Počastili so ga kot pravega Kralja in mu darovali zlata, kadila in mire. Ker so razglasili rojstvo Jezusa Kristusa, se praznik imenuje Gospodovo razglašenje. Sv. Trije kralji so priprošnjiki proti epilepsiji in neurju ter med drugim zavetniki popotnikov in romarjev. Njihovi atributi so: možje, obloženi z darovi; praznik Gospodovega razglašenja se praznuje 6. januarja.

Sv. Lenart (5. st. (Francija)–559 (Noblacu, Francija)) je bil sin plemiške frankovske družine. Povzpel se je do uglednega kraljevega svetovalca. Ko mu je reimski nadškof predstavil krščansko vero, ga je tako prevzela, da se je kmalu dal krstiti in se odrekel vsem prednostim plemiškega naslova in dvora. Posvečen je bil v duhovnika in pozneje v škofa. Zapustil je Reims in vstopil v samostan, živel kot puščavnik, pozneje pa zgradil samostan. Skrbel je za spreobrnjenje kaznjencev. Pomiloščenim je priskrbel zaposlitev in jih obvaroval brezdelja in povrnitve v stare grehe. Zato je sv. Lenart zavetnik jetnikov in ga pogosto upodabljajo z razbitimi verigami, častimo pa ga tudi kot zavetnika živine, zlasti konj. Sv. Lenart je umrl leta 559 kot opat v Noblacu v Franciji. Upodabljajo ga v črnem meniškem oblačilu z opatskimi atributi (palica). Poleg teh ima pri sebi še druge atribute: knjigo, verige, klado za noge, vole in konje; njegov god obhajamo 6. novembra.

Sv. Lenart
Sv. Lenart
Sv. Anton Padovanski
Sv. Anton Padovanski

Sv. Anton Padovanski (1195 (Lizbona)–1231 (Padova)) je bil redovnik in cerkveni učitelj, eden najbolj priljubljenih svetnikov novejše dobe. Nekaj časa je bil profesor v samostanu v Bologni, deloval je v južni in srednji Franciji, nazadnje pa v Italiji. Slovel je kot odličen pridigar, osebno pa je bil izjemno preprost in skromen. Kot Avguštinov menih se je soočil s posmrtnimi ostanki prvih frančiškanskih mučencev, kar ga je tako prevzelo, da je prestopil med frančiškane (Frančiškove

sinove). Po kapitlju je postal največji pridigar svojega časa. Odlikovala ga je globoka ljubezen do Križanega in Marije. V svojih govorih je grajal tudi napake duhovnikov in škofov. Uvedel je vsakodnevne postne (spokorne) pridige. Pokopan je v Padovi, nad njegovim grobom je zgrajena veličastna bazilika. Papež Pij XII. ga je samo 11 mesecev po smrti razglasil za svetnika.

Sv. Anton Padovanski je zavetnik zaročencev in poročenih ter priprošnjik pri iskanju izgubljenih reči. Njegovi atributi so: lilija, ki je simbol čistosti, otrok Jezus v njegovem naročju; goduje 13. junija.

Sv. Florjan (ok. 250 (Cetium/Zeiselmauer pri Tullnu, Avstrija)–ok. 304 (Lorch, Avstrija)) je živel kot rimski uradnik v mestu Cetium (St. Poelten). Ob ponovnem preganjanju kristjanov je med vladanjem cesarja Dioklecijana ta izdal ukaz, da mora vsak ali darovati rimskim državnim bogovom ali pa umreti. Cesarjev ukaz se je strogo izvajal. Florjan je kristjane, ki so v ječi čakali na smrt, želel opogumiti, a so ga pri tem ujeli. Po priznanju, da je kristjan in pripravljen pretrpeti za Kristusa tudi najhujše muke, so ga hudo mučili, nato pa so mu navezali težak kamen in ga vrgli v valove reke Enns.

Umrl je mučeniške smrti leta 304. Sv. Florjan je zavetnik gasilcev in priprošnjik pred ognjem oziroma za pomoč pri požarih. Upodobljen je kot rimski častnik v nadzemeljski luči, obdan z oklepom in s križem na prsih; v desnici drži poveljniški prapor, ob njem pa izliva angel iz vrča vodo nad gorečo vasico.

V Trbojah je postal priljubljen priprošnjik še zlasti po velikem požaru leta 1883.

Sv. Florjan
Sv. Florjan
Sv. Florjan
Sv. Florjan
Vera, upanje, ljubezen
Vera, upanje, ljubezen

Vera, upanje in ljubezen so tri duhovne milosti, največja pa je po Kristusovih besedah ljubezen.

Tako je vse zapovedi Mojzesove postave združil v dve, obe temeljita na ljubezni: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem.« To je največja in prva zapoved.

Druga pa je njej podobna: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki (Mt 22,34–40)«.

Sv. Celestin (4. stoletje (Kampanija, Italija)–27. 7. 432 (Rim)). Od mladosti je bil vzgajan v samostanu. Postal je diakon papeža Inocesta I., kasneje, leta 422, pa 43. papež. Zaradi teoloških dilem je leta 431 potekal vesoljni koncil v Efezu (za vzhodne škofe). Na podlagi njegovega pisma je koncil obsodil nestorijanstvo (dve osebi v Kristusu, božja in človeška, zavračanje Marijinega božjega materinstvo) ter sprejel dogmo, da je Marija Božja mati. Z določilom, da naj duhovniki pred mašo molijo psalme, je papež Celestin I. postavil temelje poznejšega obveznega branja (molitve) brevirja. Leta 431 je na Irsko poslal škofa Paladija, nekaj dni pred smrtjo pa še škofa Patrika, ki je pokristjanil deželo (irsko: Naomh Pádraig). Po smrti 27. 7. 432 v Rimu je bil pokopan v Priscilinih katakombah, pozneje (817) pa so njegove relikvije prenesli v cerkev svete Prakside. God svetega Celestina se obhaja 27. julija. Podatki glede relikvij sv. Viktorja niso jasni, saj je bilo Viktorjev mučencev več. Najverjetneje pa gre za rimskega mučenca sv. Viktorja (Aleksandrijskega) iz 4. stoletja, ki goduje 17. maja.

Celestin in Viktor
Mučenca Celestin in Viktor

Najpomembnejši simbol krščanstva je križ. Na križu je trpel Božji Sin Jezus Kristus. Na njem je umrl On, ki ga je Bog dal za nas vse, ki je vstal od mrtvih in sedaj pri

Očetu prosi za nas. Križ nas spominja, da je Božja ljubezen tako velika in močna, da je darovala lastnega Sina za odrešenje človeka. Po križu prihaja ljubezen, odrešenje, pomoč. Verni

človek časti podobo križa, saj ga spominja na neizmerno ljubezen Boga do človeka, in opominja, naj živi zgledno krščansko življenje. Številni križi zaznamujejo naša pota in smeri, meje in prehode ter razpotja. V znamenju križa sredi vasi je skrita prošnja, naj Bog varuje vaščane pred vsem hudim, križ sredi polja prosi za varstvo pred neurji in točo, za obilno žetev, ob križu na razpotjih pa popotnik prosi za srečno pot.

Sveta Trojica predstavlja eno od poimenovanj Boga, ki se pojavlja v treh različnih osebah, kot Bog Oče, Bog Sin in Sveti Duh. Prva filozofska razlaga Svete Trojice je bila podana na prvem ekumenskem koncilu leta 325 v Nikeji.

Tri Božje osebe ponazarjajo različne funkcije:

Bog Oče: stvarnik nebes in zemlje (duhovnega in stvarnega sveta),

vseh vidnih in nevidnih stvari (materialnih in duhovnih) stvari.

Bog Sin: rojen (v duhovnem smislu) iz Boga Očeta že ob začetku časov,

kot odrešenik človeštva, ki se je utelesil kot Jezus Kristus.

Sveti Duh: izhaja iz Očeta in Sina kot vir modrosti,

ki ljudem posreduje Božje vrline in kreposti.

Praznik Svete Trojice obhajamo na nedeljo po binkoštih. Simbolika Svete Trojice se v različnih oblikah vedno znova ponazarja: ko se pokrižamo (v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha), pri krščevanju (krščuje se v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha), pri izpovedovanju veroizpovedi (credo; Verujem v Boga …), … Tudi sicer se pri priprošnjah, molitvah in zahvaljevanju pogosto uporablja vzklik, ki ga je (v 4. stoletju) uvedel papež Damaz I. ob koncu psalmov.

Božje oko
Božje oko (Sveta Trojica, Presveta Trojica)

Oprema

Mala bandera za cerkev je dar posestnika Zlatiča (»Jerše«), ki pa je motive in barve leta 1925 izbral po svoji presoji in ni poslušal župnikovih in drugih nasvetov. Za motive je izbral srce Marijino, srce Jezusovo, sv. Florjana in svojega zavetnika, sv. Janeza (Krstnika) (Župnija Trboje 1928). Ker pa ob naročilu ni bil natančen, so namesto Janeza Krstnika izdelali podobo Janeza Nepomuka (razlaga je sicer logična, dejstvo, da je bila na malem zvonu iz leta 1883, ki je bil razbit in prodan leta 1921, vlita podoba Janeza Nepomuka pa odpira vprašanje o pravilnosti teze). Po svoji presoji – kar nekaterim ni bilo všeč – je določil tudi kombinacijo na banderi: na eno bandero srce Marijino in srce Jezusovo, na drugo pa dva svetnika. Zlatič je bil pripravljen kupiti tudi nov baldahin / nebo. Ker pa je bil stari še primeren, je po pogovoru z župnikom kupil nov mašni plašč iz zlatega brokata (bel mašni plašč iz svilenega damasta, z zlatimi portami, ki je še danes v uporabi).

Novo nebo, delo šolskih sester iz Radovljice, je bilo kupljeno leta 1982, leta 1974 pa še dve novi banderi (slike so ostale iz prejšnjih bander, le da so jih obnovili). Leta 1985 je omenjen še nakup novega veluma (ogrinjalo za duhovnika, ko dviguje ali prenaša sv. Rešnje telo v monštranci).

Prve večje jaslice je Janez Oselj (Kočarjev) izdelal med obema vojnama. Leta 1973 so kupili nove, sestavljene iz votline, v kateri se je rodil Jezus, slike betlehemskega mesta v sveti noči ter nebesnega oboka, na katerem angel(a) oznanjata slavo Bogu na višavah; izdelal jih je mojster Petrič iz okolice Cerkelj. Zadnja leta se pod stranskim oltarjem sv. Treh kraljev postavljajo večje jaslice z motivom planjave in nekatere simbolike domačih krajev.

Glorija
Glorija na Petričevih jaslicah. Vir: Arhiv župnije Trboje

Zvonovi

Na simbolni ravni so za vsako cerkev še zlasti pomembni zvonovi. Zaradi spleta (nesrečnih) okoliščin jih je v Trbojah pelo že veliko. Prvi znani zvonovi so bili bronasti. V zapisih, ki opisujejo požar iz leta 1883, je zapisano, da so se »zvonovi stopili v bronasto kepo« (Župnija Trboje 1928; Slovenec 1911). Le pol leta po požaru so blagoslovili tri nove zvonovi, ki so bili uglašeni v trdem trizvoku »es-g-hes«. Zvonovi so bili vliti leta 1883 v ljubljanski zvonarni in livarni Alberta Samassa. Imeli so premer 121 : 97 : 85 ter 1.920 kg skupne teže. Na vsakem zvonu je bila vlita tudi podoba. Na velikem 1.081 kg težkem zvonu so bile podobe Kristusa na križu, poleg njega sta bila upodobljena Marija in Janez, podoba Marije v nebeški slavi in podoba sv. Nikolaja. Srednji zvon je tehtal 500 kg, na njem pa je bila podoba križa, sv. Treh kraljev z zvezdo in sv. Florjana. Mali zvon (339 kg, imel naj bi imel jasen, odločen glas) so krasile podobe križa, sv. Urha in sv. Janeza Nepomuka (Zgodnja Danica 1900).

Med prvo svetovno vojno so morali na zahtevo avstrijske vojske, ob splošnem zgražanju in žalosti, predati dva zvonova. Kronist (Župnija Trboje 1928) piše da je »zloglasna avstrijska vojna uprava ugrabila dva zvona … s tem je najbrž Avstriji odzvonilo … odzvonila si je sama«. Bronasti zvonovi so bili med vojno namreč dragocen vir za bron, ki so ga pretopili v topove in podobno orožje. 16. 12. 1916 so odpeljali veliki zvon »es«, težak 1.069 kg, 3. 9. 1917 pa še srednji zvon »g«, težak 497 kg (odškodnina je znašala štiri krone za kg). Dekleta so v ta namen vsak zvon, ko je ta odbil svojo zadnjo melodijo, ozaljšale s črnim trakom in šopkom suhih rož. V zvoniku je ostal le mali zvon »hes«, težak 339 kg. Župljani so kaj hitro naročili nov, 519 kg težak jekleni zvon, ki so ga vlili v fužinah na Jesenicah. Dobili in blagoslovili so ga 15. 6. 1918, zvon pa ima glas »cis« (oziroma »des«). Tako sta zvonova pela v mali terci »hes-des«.

Leta 1920 so župljani predlagali nakup novih, večjih zvonov. Zaradi visoke cene brona so predlagali velike, vendar jeklene (nekateri jim rečejo železni zvonovi) in to celo štiri (prej so imeli tri manjše). Župnik sprva ni bil preveč navdušen, saj je menil, da so zvonovi lahko le bronasti, da so preveliki za tako malo župnijo in da naj bodo le trije (saj naj ne bi bilo dovolj prostora v zvoniku), vendar je zaradi velike želje župljanov popustil; zvonove so naročili še isto leto. Veliki zvon z glasom globoki »C«, težak 1.997 kg, in drugi z glasom »E«, težak 872 kg, sta bila pripeljana v Trboje na kvatrno sredo 15. 12. 1918, blagoslovljena dva in potegnjena v zvonik tri dni pozneje. Prvič sta zapela 23. 12. 1918. Manjša zvonova, pripeljana 11. 3. 1921, sta bila težka 676 kg (»gis«) in 228 kg (»C«). Ker manjši ni prispeval k ubrani harmoniji petja zvonov, so ga zamenjali in namesto njega 18. 7. 1921 dobili zvon z glasom »h«, težak 340 kilogramov. Preden so ga obesili, je bilo treba preurediti zvonik (izklesati veliko materiala ter obnoviti nekoliko dotrajan zid), da je bilo v njem prostora za štiri zvonove, ki še danes pojejo v melodiji »C-E-gis-h« (Župnija Trboje 1928).

Mali zvon
Mali zvon, leto MCMXXI (1921). Vir: Arhiv župnije Trboje

Mali zvon iz leta 1883 (edini, ki je »preživel« vojne čase) se je pri zamenjavi zvonov razbil in so ga prodali Kranjski industrijski družbi na Jesenicah, večji jekleni zvon iz leta 1918 pa podružnici sv. Neže v kovorski župniji. Leta 1927 so zaradi zamakanja strehe na cerkvenem zvoniku nastopile težave z zvonovi. Eden izmed tramov (»špirovcev«) je namreč do polovice zgnil, kar je povzročilo, da je veliki zvon zlezel na eno stran, se nagnil in ni več zvonil. Ko so ga podprli in dvignili, so opazili, da sta obe »traverzi«, ki ga nosita, počeni; ena popolnoma, druga do polovice. To je bila posledica napake ob obešanju zvonov, ko so morali zaradi vijakov izsekati nekaj lesa v tramu, s čimer je zvon izgubil menda kar tretjino svoje moči. Ob popravilu so podvomili tudi v nosilnost tramu, poleg tega se je pod tem tramom že krušil zid. Težava je nastala, ker so nove jeklene zvonove, ki so bili še enkrat težji od starih, montirali na staro ogrodje; tedanji župnik se je jezil, da so delo opravili po »trbojsko«. Tramovje so sicer za silo popravili, saj so vse skupaj držali le les in dve železni vezi, pa se je že takoj zdelo, da ne pojejo lepo. Zato je leta 1928 po več hudih besedah med župljani in župnikom zadevo dobro uredil sin krovca, kateremu mu to delo prej ni uspelo. Nad novo melodijo in lahkotnostjo zvonjenja so bili vsi navdušeni.

Novo popravilo zvonika je sledilo leta 1930, leta 1931 pa so popravili »prevešen« zvon (Župnija Trboje 1928). Večjih težav z zvonovi ni bilo do 1. 1. 1966, ko se je med jutranjim zvonjenjem odtrgal kembelj velikega zvona.

Leto 1982 je prišlo do velike spremembe, saj so se v Trbojah odločili za »električno zvonjenje«. Naredili so nove kembeljne za vse štiri zvonove, te pa dopolnili z mehanizmom, napeljali so napeljavo za avtomatiko. Dela je opravil Starman iz Žleb. 7. 4. 1982 so v Trbojah začeli zvoniti »na elektriko«. Zvonjenje zvonov je mogoče programirati, preko »avtomatike« v zakristiji pa se jih lahko upravlja tudi ročno. Med pritrkavanjem se »avtomatika« izklopi.

Trbojski zvonovi
Trbojski zvonovi danes. Vir: Arhiv župnije Trboje

Prav pritrkavanje ima v Trbojah dolgo tradicijo. Običaj se je prenašal iz roda v rod, trbojskim pritrkovalcem pa so med menjavami generacij radi priskočili na pomoč tudi pritrkovalci iz Moš. Nova generacija mlajših pritrkovalcev, ki se je oblikovala na začetku novega tisočletja, redno skrbi, da so praznovanja v Trbojah obogatena z ubranim pritrkavanjem zvonov.

Orgle

Orgle
Orgle mojstra Jenka. Vir: Arhiv župnije Trboje

Ubrano petje spremlja najmogočnejši instrument: orgle. Prve orgle so bile po zapisih iz župnijskega vira kupljene leta 1907 v kapucinski cerkvi v Celju (popis cerkve in cerkvenih znamenitosti župnije Trboje navaja, da so bile kupljene leta 1908 v samostanu v Mekinjah), nekateri zapisi pa govorijo, da so v trbojski cerkvi orgle prvič pele za božične praznike leta 1908. Za takratni čas so bile »primerne tako glede na velikost cerkve kot zmožnosti domačinov«. Delovale so tako, da je nekdo »gonil meh«, kar je orglam dovajalo zrak za piščali. Leta 1965 so bile potrebne nujnega popravila, pa tudi sicer se je pogosto kaj pokvarilo. Utrinek delovanja orgel je ujet v filmu Jeprški učitelj (1969). Sprva so v Trboje hodili igrat na orgle od drugod, že pred prvo svetovno vojno pa je nanje začel igrati domačin Jožef Čebašek (Udometov oziroma (poročen) Matevžev).

Jože Čebašek
Prvi trbojski organist Jože Čebašek, za katerega se je zavzel tudi profesor Premrl. Vir: Arhiv župljanov

Ko je moral v vojsko, spet ni bilo rednega organista. Po prvi svetovni vojni je  nadaljeval z igranjem. 8. 3. 1922 je podpisal svečano izjavo. V izjavi je »posebno resno obljubil in se zavezal z moško besedo, da bo ravnal po škofijskih predpisih. Še posebno je obljubil in se zavezal, da ne bo nikdar igral za ples, niti po zasebnih hišah, niti po gostilnah, niti kjerkoli drugod, kjer bi utegnilo biti ljudem v spotiko in pohujšanje. Izvzeto je igranje na poštenih svatovščinah«. Septembra 1925 je odšel za tri leta študirat v orglarsko šolo v Ljubljano. Nadomeščala ga je vaška učiteljica. Šolal se je pri profesorju Premrlu (duhovnik, skladatelj in glasbeni pedagog. 24. 9. 1905 je na besedilo Prešernove Zdravljice uglasbil zborovsko skladbo. Melodija navedene skladbe je od leta 1991 himna Republike Slovenije.) in ga včasih kot njegov najboljši učenec zamenjal v ljubljanski stolnici. Po končanem šolanju se je sicer vrnil v Trboje, vendar je zaradi večjih nesoglasij z in med nekaterimi vaškimi veljaki prekinil z igranjem v domači cerkvi; njegovo mesto je za nekaj časa prevzela Nežika Zmrzlekar, ki je redno prihajala z Brnika. Po letu 1931 je spet postal trbojski organist. Priporočilo zanj je napisal tudi prof. Premrl. Po njegovi smrti, leta 1952, ga je na koru nadomestil njegov sin Jože Čebašek, Matevžev, ki je leta 2012 obhajal 60-letnico orglanja.

Kljub temu da je vsa leta veljalo, da so orgle slabe in dotrajane – v kroniki celo piše, da »so bile orgle najslabši del pevskega izvajanja v cerkvi« – pa so bile ob nakupu novih orgel prodane za kapelo v bližini Polhovega Gradca. Leta 1978 so bile postavljene nove orgle z dvema manualoma, s pedali in 12 registri ter sedmimi vezavami; izdelal jih je mojster Jenko iz Šentvida. Slovesno so bile blagoslovljene in predane v uporabo 20. 8. 1978. Stroške nakupa so pokrili župljani, velik del je prispeval tedanji župnik Sladič. Čas novih orgel sovpada z začetkom orglanja Francija Sekneta, ki kot tretji rod Matevževih (Matevževa družina, ki je skoraj od nastanka župnije aktivna na praktično vseh področjih njenega delovanja, je za svoj doprinos kraju leta 2003 prejela Zlato plaketo Občine Šenčur) nadaljuje dedovo tradicijo igranja na orgle in vodenja pevskih zborov. Leta 1998 so bile orgle deležne rednega čiščenja, v vseh teh letih pa dobro rabijo svojemu namenu.

Župnišče in mežnarija

Sedanje župnišče je bilo sezidano leta 1857, v času, ko je v Trbojah deloval ekspozit Zabrezovnik, ob stavbi pa je zraslo tudi gospodarsko poslopje. To je že od samega začetka rabilo raznim namenom: nekateri župniki so ga uporabljali kot hlev, drugi za shrambo, spet drugi za skladišče oziroma garažo. Med prvo svetovno vojno so v župnišču v različnih obdobjih različno dolgo stanovali tudi oficirji različnih vojska. Nekateri so bili kulturni, z drugimi je župnik Štular težko shajal. Potrebe po prvi večji obnovi so se pokazale leta 1922, ko je novi župnik Cuderman ugotavljal, da so stropniki že črvivi, gospodarsko poslopje ob župnišču, še zlasti pa slamnata streha, pa v precej slabem stanju. Ker so župljani želeli poslopje prekriti s cementno opeko, jih je župnik prepričal, da staro ostrešje tega ne bo zdržalo in naj zamenjajo tudi ostrešni les. Tako so tudi storili, poleg tega so prezidali oziroma podrli nekaj sten, na novo uredili podstrešje ter položili cementne strešnike. Župnik Cuderman je poleg župnišča postavil tudi čebelnjak, saj je bil navdušen čebelar. Čebelnjak je pripeljal s seboj ob premestitvi iz Begunj. Ob prevozu naj bi se sicer precej poškodoval (za vozom, ki je prevažal čebelnjak, je ostajala »medena« sled), vendar je poskrbel za popravilo.

Župnik Cuderman
Župnik Cuderman ob čebelnjaku. Vir: Andrej Perčič, družinski arhiv Cudermanovih

Leta 1923 so v župnišču napeljali elektriko ter montirali šest žarnic. Leta 1925 so kupili harmonij za župnišče. Leta 1926 se je zaradi dotrajanosti podrlo stranišče, zato so zamenjali vse cevi, obnovili greznico, uredili vodnjak ter celostno preuredili napeljavo kapnice (Župnija Trboje 1928). Nemški okupator je po zasedbi Gorenjske iz župnišča takoj izgnal župnika Čemažarja. Ta se je naselil v sobi na bližnji kmetiji »pr’ Novak«. Župnijski prostori so bili z namenom ponemčevanja otrok namenjeni šoli, nepremičnina pa je bila v zemljiški knjigi prepisana na »N.S. Volkswolfarth e.V. in Berlin«. Proti koncu druge svetovne vojne so Nemci župnišče preuredili v vrtec in pripeljali dve učiteljici. Ker pa so partizani čez noč pobrali iz župnišča, kar se je dalo pobrati, vrtca niso odprli, učiteljici pa sta odšli.

Po drugi svetovni vojni se je župnik Čemažar z odobritvijo krajevnega odbora vrnil v župnišče ter brezplačno ponudil prostore (šolski) oblasti, tako da je bil vse do leta 1973 v prostorih župnišča pouk za 1. in 2. razred osnovne šole. »Šola« in župniki so večinoma kar dobro shajali, nekoliko več težav pa je bilo okoli leta 1969, ko so v prostoru nad veroučno učilnico opremili telovadnico. Zaradi velikega hrupa in tresenja stropa je župnik Podržaj večkrat protestiral pri šolskih oblasteh.

Župnišče, vpisano kot »nemška« lastnina, je bilo 20. 4. 1948 nacionalizirano in je postalo last OLO (občine) Kranj. To je imelo za posledico, da je Stanovanjska uprava MLO Kranj 20. 12. 1949 namestila v župniške prostore prvega najemnika. Različni najemniki oziroma prebivalci so ostali v župnišču do leta 1979. Z nekaterimi so župniki lepo shajali, zadnji pa so z uničevanjem opreme ter ustrahovanjem župnika Sladiča povzročili veliko škode. Kljub temu da je bilo v stavbi še vedno župnišče, pa so se zaradi (ne)lastništva v župnišču po potrebi opravljala le pleskarska in nujna vzdrževalna dela (npr. leta 1958, ko so v župnišče napeljali vodovod, in leta 1964, ko so ga prepleskali). Večja opravila so župljani prelagali na čas, ko bi bila znana usoda njegovega

lastništva. Leta 1965 so podrli dotrajan vodnjak s kapnico in ga na novo postavili. 7. 4. 1965 je Občinsko sodišče v Kranju vknjižilo župnišče s pripadajočo parcelo kot družbeno lastnino. Vse to je povzročilo številna ugibanja o njegovi usodi. Župljani so pričakovali novo odločbo, s katero bi novi lastnik vročil stavbo v uporabo župniji. Na prošnjo župnega urada, da bi se župnišče s parcelo, kar je bilo tedaj družbena lastnina, dodelilo župniji Trboje, je občina odgovorila 22. 4. 1965 (Številka dokumenta 906-2/65-03) in sicer, da za dodelitev župnišča župniji Trboje ni zakonite podlage. Leta 1966 se je utrgalo večje skalovje pod župniščem, kar je spodbudilo razpravo o varnosti zemljišča in njegovih stavb oziroma njegove ograditve. Leta 1968 je župnija dobila dovoljenje za gradnjo garaže. Istega leta je župnik Podržaj v imenu Rimo-katoliškega župništva Trboje vložil predlog, ki ga je na široko obrazložil, naj Občinska skupščina Kranj »vrne« župnišče, glede na celoten postopek pa »zagrozil«, da se bo prisiljen obrniti na Ustavno sodišče Jugoslavije. Ugodne rešitve ni bilo, zato je bilo leta 1969 med župljani več pobud in razprav, kako naj se lotijo postopka za vrnitev župnišča, pa tudi mnenj, da je župnišče »izgubljeno«. 21. 8. 1970, ko župnišče še ni imelo strelovoda, je strela poškodovala zgornjo učilnico in velik del strehe. Vaščani so kljub temu, da stavba ni bila v lasti trbojske župnije, škodo popravili, saj pomoči od drugod niso mogli pričakovati. Leta 1973 je odvetnica, dr. Ljuba Prenner, ki je zastopala župnijo, naslovila »ogorčen« dopis na tedanjega župnika Podržaja, ki se je medtem že umaknil iz Trboj. Menila je, da je nedopustno, da župni upravitelj (ob odhodu župnika Podržaja je upraviteljstvo prevzel župnik Hostnik iz Smlednika) oziroma škofijski ordinariat ne nadaljujeta »bitke« za župnišče. Pismo in dejstvo, da se je šola preselila v nove prostore, so nekoliko spremenili položaj, poleg tega so na stanovanjskem gospodarstvu v Kranju navajali, da imajo v zvezi z župniščem zaradi dolgov več škode kot koristi. Morda je to že pripomoglo k temu, da je župniku Janši leta 1973, kljub temu da župnija ni bila lastnik župnišča, uspelo prepisati župnikovo stanovanje na svoje ime. Leta 1974 je občinska oblast novemu župniku Schweigerju dovolila, da se vseli v »Janševo« stanovanje, 1. 4. 1976 pa je bilo stanovanje prepisano na župnijski urad. Leta 1976 je bilo vprašanje lastništva župnišča spet aktualno, saj je stavba postala splošno ljudsko premoženje. Na številne pobude župljanov je občinska komisija iz Kranja leta 1978 sporočila, da Komisija za odnose z verskimi skupnostmi ne nasprotuje zamenjavi ali prodaji hiše številka 60 v Trbojah. S tem so bili izpolnjeni pogoji za pridobitev oziroma odkup celotnega župnišča. 20. 9. 1979 je bila podpisana pogodba za odkup, kupnina pa je bila odplačana s prispevki župljanov (kupnina je znašala 413.624 dinarjev. Za primerjavo: povprečna mesečna plača je leta 1979 v gospodarstvu znašala 7.159 dinarjev). V zahvalo za možnost odkupa in vrnitev župnišča župniji so župljani romali na Brezje (Župnija Trboje 2012). Ker je bilo župnišče v slabem stanju, so ga začeli takoj prenavljati. Že jeseni 1979 so zamenjali okna v učilnici in v sobi nad njo, spomladi 1980 so dela nadaljevali. Najprej so, razen v kuhinji, zamenjali še preostala okna, uredili okenske police, popravili streho, zamenjali žlebove in obnovili fasado. Leta 1982 so obnovili fasado na gospodarskem poslopju. Leta 1983 so vgradili nova vhodna vrata (stara, dotrajana, so kazila videz obnovljenega župnišča). S tem je bila največja zunanja prenova župnišča končana. Župnišče je 4. 1. 1989 dobilo telefonski priključek, leta 1995 so uredili centralno ogrevanje ter preuredili in posodobili kuhinjo (podrli shrambo). Leta 2003 so obnovili streho na župnišču, leta 2005 pa začeli večjo obnovo gospodarskega poslopja za župniščem; končali so ga z blagoslovom leta 2006. V letu dni sta bili prenovljeni streha in fasada. Na novo so uredili odtoke in zamenjali okna in vrata. Material, denar zanj in delo so prispevali župljani (Župnija Trboje 2012).

Župnišče
Župnišče z gospodarskim poslopjem. Vir: Arhiv župnije Trboje

Poleg cerkve in župnišča ima župnija v lasti še eno stavbo. To je t. i. »mežnarija«, ki stoji blizu »Marijine kapelice«. Namenjena je bila cerkovniku – »mežnarju« in njegovi družini (zapisih je omenjena tudi kot možno bivališče za organista (nadomestilo)). Ker pa cerkovnik Jože Šter, ki je službo po drugi svetovni vojni opravljal približno 40 let, ni živel v njej, je bila dana v najem. V kroniki zasledimo edini podatek o mežnariji leta 1928, ko so se meseca oktobra začeli pogovori o novem organistu, za katerega se farani niso mogli odločiti. Bilo je veliko predlogov in idej, a vedno se je zataknilo pri plačilu in prostoru, kje bi organist živel. Kot možen kraj bivanja se je omenjala mežnarija, vendar do tega ni prišlo. Zato so v njej živeli razni najemniki. Mežnarija je bila obsežneje prenovljena leta 1953 (streha, okna, dimnik, …), pa tudi leta 2012 ob prihodu novega najemnika.

Pokopališče

Pokopališče
Pokopališče Vir: Arhiv župnije Trboje

Prvi zapis o Trbojah je povezan s pogrebno pravico, zato lahko domnevamo, da so imeli že v daljni preteklosti urejen prostor za pokopavanje. Prvi zapis, ki omenja pokopališče, sega v 15. stoletje. Iz zapisov je razvidno, da je bilo v 15. stoletju pokopališče na vrhu rahlega (Marijinega) grička, takoj med cerkvijo in cerkvenim obzidjem. Najverjetneje je bilo zaradi pomanjkanja prostora staro pokopališče ob cerkvi opuščeno, novo pa je bilo oblikovano na robu vasi, ob cesti v Smlednik.

Prva bolj jasna podoba pokopališča je znana z začetka 20. stoletja, ko so pokopališče tudi razširili (ker je segal že na sosednjo njivo, je včasih hudomušno imenovan tudi »Jršinov repše«). Vhod na pokopališče je bil s severovzhodne strani, z glavne ceste proti Smledniku. Pokopališče je bilo okoli leta 1924 precej zanemarjeno, ograja dotrajana, grobovi brez reda, ni bilo ne poti ne vrst. Zato je župnik Cuderman na pokopališču sklical vse posestnike, da jim je razložil svetost in pomen tega kraja ter preureditveni načrt. Čez pokopališče naj bi potekala glavna pot, druga pota pa njej navzkriž. Grobovi naj bi bili poravnani v vrste, med njimi pa manjše poti. V zgornji konec pokopališča naj bi postavili križ. Ker so bili nekateri kamniti spomeniki zelo veliki, je zmanjkovalo prostora. Odločili so se, da vsaka hiša kupi prostor za dva ali tri grobove, kjer se bodo pokopavali vsi iz rodbine, za vse pokopane pa zadošča en spomenik (Župnija Trboje 1928). Istega leta so se lotili prenove, vendar je skupinski duh hitro pojenjal, tako da je za preureditev, to je odkop zemlje in navoz peska ter ureditev poti, župnik plačal domačina. Nastali bojkot so si nekateri razlagali z zamero nekaterih, ker je župnik že ob začetku svojega delovanja označil nekatere stvari v vasi za slabe oziroma potrebne popravila, spet drugim pa se je prenova pokopališča zdela velika predrznost, motenje duš umrlih in poseg v intimnost tako posameznika kot vasi.

Pogrebna procesija
Pogrebna procesija. Vir: Arhiv župljanov

Leta 1965 so urejali park pred pokopališčem. Pokopališče so ponovno prenavljali leta 1969, ko je dobilo urejeno podobo. Prestavili so vhod, ki je sedaj s severne, vaške poti, uredili glavno pot po sredi pokopališča, na koncu poti postavili mogočen križ, poti v vrstah poravnali ter razširili in napeljali vodo. Novi del pokopališča je bil s pooblastilom nadškofijskega ordinariata blagoslovljen maja 1969.

Slovesnost
Slovesnost ob ureditvi pokopališča. Vir: Arhiv župljanov
Portal pokopališča
Pogled na portal pokopališča pred preureditvijo (1964). Vir: Arhiv Krajevne skupnosti Trboje

Pokopališki prostor je bil nato deležen še dveh večjih sprememb. Konec oktobra 1994 so v parku pred pokopališčem, na mestu spomenika padlim v drugi svetovni vojni, ki je bil pozneje obnovljen in prestavljen na drugo stran parka, začeli graditi poslovilne vežice. V stavbi tristrane, razgibane oblike so dve vežici, kuhinja ter sanitarije, pred njo pa pokrit sprejemni prostor. Vežice, ki so velika pridobitev za kraj, so bile opremljene in blagoslovljene oktobra 1995. Zaradi pomanjkanja prostora so pokopališče leta 2004 razširili in obnovili. Povečali so ga za približno petino, umaknili odlagališče za grobovne ostanke – vence, rože, sveče – obnovili »kajnar« (stavba z orodji in opremo, ki se uporabljajo pri pogrebih) in oblikovali nov prostor za žarne grobove. Postavili so novo kamnito pokopališko ograjo, namestili dvoje ličnih kovinskih vrat, uredili park okrog poslovilnih vežic ter parkirišče (z novo lokalno ureditvijo 1995 pokopališče ureja Občina Šenčur). V vsem tem času je bil večkrat obnovljen tudi križ na pokopališču, zaradi stalne izpostavljenosti vremenskim vplivom pa ga je treba vedno znova obnavljati. Danes je pokopališče v Trbojah s parkom in poslovilnimi vežicami lepo urejeno, skrb za grobove pa znamenje spoštljivega spomina na rajne.

Poslovilne vežice
Poslovilne vežice. Vir: Arhiv župnije Trboje

Duhovniki in duhovni poklici

Za duhovno rast in obstoj župnije je ključna vloga dušnih pastirjev. Njihova odgovornost je velika, delo pa odgovorno. Nekateri sadovi njihovega dela so vidni prej, kot je to pri obnovah in gradnjah, drugi šele čez čas, kot je to v primeru duhovne in vzgojne dejavnosti, nekateri morda nikoli. Zato bi bilo krivično presojati posameznike samo po vidnih delovnih rezultatih. Vidni ali nevidni: sadovi njihovega dela večinoma ostajajo v župniji.

Mašni plašč
Mašni plašč. Vir: Arhiv župnije Trboje

Stari rek »Po duhovnikih gor, po duhovnikih dol« se nanaša na versko življenje in živost vere v župniji. Prav gotovo je duhovnik tisti vzor, ki spodbuja župnijo. Ni pa »edini in vsemogočen«, zato tudi on potrebuje podporo. Zdi se, da je bilo v vseh teh letih v Trbojah veliko zavedanja o nujnosti vzajemnega sodelovanja. Iz zapisov se razbere, da je prihajalo tudi do nesoglasij, vendar so bili spori večinoma hitro zglajeni. Pogosto tudi zato, ker je samo skupno delovanje prinašalo uspeh (nastanek lokalije, ustanovitev župnije, gospodarske obnove, …).

Duhovniki do ustanovitve župnije

V Trbojah se je do nastanka župnije zamenjalo 19 stalnih duhovnikov. Njihov položaj, nazivi in naslovi so se spreminjali glede na pristojnost krajevne cerkve oziroma cerkvene ureditve. Omenimo le nekatere:

–– kurat; kurati so bili duhovniki, ki so v Trbojah le službovali, niso pa imeli pristojnosti cerkvenega upravljanja,

–– lokalist; gre za naslov duhovnika, ki službuje na lokaliji, t. j. teritorialno in delno upravna enota Katoliške cerkve, ki ima stalnega          duhovnika in je podrejena župniji (v našem primeru Smledniku),

–– ekspozit; duhovnik, ki službuje na ekspozituri, teritorialni enoti Katoliške cerkve, ki ima stalnega duhovnika in je podrejena župniji.

 

Anton Frančišek Jakše (Jagshe)

Prvi znani stalni duhovnik v Trbojah je bil Anton Frančišek Jakše. Rojen je bil na Kranjskem leta 1721 ali 1723. Študij bogoslovja je končal v Ljubljani, v mašnika je bil posvečen 18. 12. 1745 na naslov kranjskega meščanstva. Služboval je pri Sv. Joštu nad Kranjem (1748–1751, operarius) in na Bledu (1751–1769, subsidiar). Leta 1769 je prišel z Bleda v Trboje. Bil je zgleden duhovnik, dober govornik in bistrega uma (Pokorn 1908: 262). Po naravi je bil sicer bolj samotar in melanholik, sicer pa priljubljen mož, ki so ga imeli ljudje radi. Iz Trboj je po enem letu odšel na Vransko v Skale. Leta 1771 je postal župnik v Kamni Gorici, kjer je pastiroval do svoje smrti 15. 4. 1789 (Pokorn, Šematizem duhovnikov in duhovnij v ljubljanski nadškofiji l. 1788. Ponatisk iz Zgodovinskega zbornika. Ljubljana: Knezo-škofijski ordinariat ljubljanski, 1908).

 

Andrej Špenko

Rojen je bil leta 1745 v Vodicah, študij bogoslovja je končal v Ljubljani, v mašnika pa je bil posvečen leta 1773 na naslovu smlejskega gospostva. Najprej je služboval kot kurat v Ljubljani (1773–1775), nato kot substitut v Svibnem (1775–1778), od tam je prišel leta 1778 za beneficija (upravljalca cerkvenega premoženja) v Smlednik. Že istega leta je postal kurat v Trbojah, kjer je ostal 24 let, vse do smrti 29. 1. 1802. Kronist (Župnija Trboje 1928) o njem piše, da je živel zgledno življenje. Zgodovinsko gledano je leta 1787 postal prvi trbojski lokalist.

 

Martin Šumrek (Sumrek)

Rojen je bil 1. 11. 1749 v šentpeterski župniji v Ljubljani. Bogoslovje je doštudiral v Ljubljani, kje je bil 25. 9. 1775 na naslovu nekaterih freisinških (brižinskih) podložnikov tudi posvečen v mašnika. Najprej je služboval kot uršulinski kaplan v Ljubljani (1775–1786), nato pa v Št. Vidu (1786–1800). Leta 1800 je postal beneficiat v Skaručni, od koder je leta 1803 prišel v Trboje. V Trbojah je deloval do svoje smrti 12. 4. 1806. Bil je zdrav, zmožen in dober govornik, značajen, zgleden in brez graje (Pokorn 1908: 81).

 

Gabrijel Dornik

Rojen je bil leta 1749 v Kranju. Bogoslovje je končal kot redovnik in bil kot tak 27. 3. 1773 v Ljubljani posvečen v mašnika. Kot redovnik kapucin je najprej služboval pri Sv. Katarini v Topolu (1787–1801), nato pa v Lešah (1801–1806). Ko je v leta 1806 francoska oblast odpravila lokalijo, je prišel v Trboje, kjer je kot ekspozit deloval do upokojitve leta 1816. Novembra 1816 je odšel v Naklo, kjer je ostal do adventa 1817, nato pa na Blejsko Dobravo, kjer je 20. 2. 1822 umrl. Bil je dober govornik, zmožen, žal pa slabotnega zdravja. Svoje bogoslovne nauke je zasebno dovršil kot redovnik. Bil je goreč in natančen duhovnik, zglednega življenja, pobožen mož, katerega so ljudje imeli radi (Pokorn 1908: 82).

 

Josip Kmet

Rojen je bil leta 1745, v mašnika je bil posvečen 6. 9. 1804, ko je bil star 59 let. Služboval je v Horjulu (1804–1805), pri Št. Vidu v Žilcah pri Cerknici (1805–1807), bil subsidiarij v Preski (1807–1808), kaplan na Trati (1808–1811) in v Smledniku (1811–1813), vikar v Dobrepolju (1812–1814), Čemšeniku (1814–1816) in provizor v Vranji peči pri Kamniku (1816–1821). Ko se je 5. 1. 1821 upokojil, je prišel v Trboje, kjer je 4. 3. 1823 umrl.

 

Josip (Jožef) Mesisnel (Messissneu)

Rojen je bil 18. 3. 1747 v Erzelju na Vipavskem, bogoslužje je doštudiral v Gorici, v duhovnika pa je bil posvečen 19. 12. 1772. Služboval je kot subsidiarij v Vipavi (1773–1776), misarij na Uncu (1776–1780), manemisarij v Gorenji Planini (1780–1782), vikar v Rakitni (1782–1791). 7. 12. 1791 mu je bila podeljena lokalija na Golem. Ko je bila s cesarskim odlokom 1. 10. 1792 odpravljena, je bil premeščen za lokalista v Lučine. Leta 1795 je prosil za izpraznjeno lokalijo Podlipo, katero so mu tudi naklonili; tja se je preselil še isto leto. Leta 1811 je šel za vikarjatnega provizorja na Rakitno, kjer je deloval do leta 1817. Tedaj se je upokojil in živel nekaj časa na Vrhniki, v Horjulu in Spodnjem Brniku. V Trbojah je kot upokojeni duhovnik deloval med letoma 1824 in 1828. Leta 1828 je pričel zelo pešati, poleg tega mu je odpovedoval vid. V upanju, da ga bo sprememba zraka okrepčala, se je vrnil v domače okolje na Vipavskem. Leta 1829 je prebival v Gorici, svojo pot pa je sklenil v Vipavi, kjer je leta 1829 umrl kot zlatomašnik. Njegove zmožnosti so bile ocenjene kot srednje, zdravje pa dobro, znan je bil po tem, da je prebiral znanstvene knjige. Ljudje so ga imeli zelo radi, ker je bil dober, zgleden, ponižen, ljubezniv duhovnik pohvalnega obnašanja (Pokorn 1908: 109).

 

Simon Wilfan (Vilfan)

Rodil se je 20. 10. 1802 v Škofji Loki, v gimnaziji v Ljubljani, ki jo je obiskoval med letoma 1814 in 1819, je bil od 2. razreda sošolec Franceta Prešerna. Od leta 1819/20 je na skupaj z A. M. Slomškom na liceju študiral filozofijo, med letoma 1821 in 1825 teologijo, in sicer prva tri leta s Friderikom Irenejem Barago. Mašnik je postal leta 1825. Kaplanoval je v Smledniku (1826), Tržiču (1827), Kranju (1828, v tistem času je bil Baraga v Šmartinu pri Kranju) in Šmartinu pri

Kranju (1829). Leta 1829 so ga v Šenčurju določili za kurata ekspozita v Trbojah, kjer je ostal med letoma 1830 in 1834. Po službovanju v Trbojah je bil med letoma 1834 in 1838 vojaški kaplan – kurat 17. pešpolka v Italiji, nato župnik v Kranjski Gori (1838–1867) ter kanonik v Novem mestu (1867–1869). V Novem mestu je deloval kot prošt, župnik in dekan. Umrl je 4. 11. 1881 v Novem mestu. V Trbojah (Župnija Trboje 1928) so se ga spominjali kot dobro izobraženega in ognjevitega govornika, ki je včasih govoril kar preučeno za preprosto ljudstvo, rad pa se je nagibal tudi k mistiki. Imel je bogato domišlijo zato so bili njegovi govori izvrstni (Kerčon Josip, Životopisne črtice o rajnem novomeškem proštu gospodu Simonu vitezu Vilfanu (Wilfan). Zgodnja Danica: Katoliški cerkveni list, 17. November 1899: 362–365). Bil je zgodovinski in nabožni pisec. Med drugim je objavil listino Jožefa I. o ustanovitvi kapucinskega samostana v Škofji Loki (1707, Der Anfang des Capucinerclossters zu Bischof-laakh), leta 1849 obsežno zasnovano zbirko zgodovinskih podatkov o župnikih in vaseh kranjskogorske doline, leta 1853 pa prispeval poročilo o Družbi treznosti. Nabožne spise je objavljal v obliki katehez in pridig. Najprej je leta 1850 izdal knjižico Keršanski nauk od božjih lastnost, leta 1858/59 Nauk od gnade božje, v letih 1860/62 pa Nauk o Mariji. Nekatere njegove pridige so izšle po njegovi smrti. V novomeški dobi se v tisku ni več oglašal, pač pa je urejal kapiteljski arhiv. Njegovi objavljeni govori razodevajo, da je bil dobro izobražen in ognjevit govornik. V Semeniški knjižnici v Ljubljani sta ohranjena dva zvezka pridig iz let 1854 in 1860 ter kateheze o četrti božji zapovedi. Ob zlati maši, leta 1875, ga je cesar Franc Jožef I. odlikoval s križem železne krone tretjega reda in tako postal vitez (ZRC SAZU 2012).

 

Janez Siherl

Rojen je bil 26. 12. 1793 na Trati pri Škofji Loki, v mašnika pa je bil posvečen 18. 9. 1819. Isto leto je nastopil službo kaplana na Jesenicah, nato pa v Smledniku (1820–1824) in Ribnici (1824–1831); med letoma 1831 in 1833 je bil ekspozit na Gori pri Sodražici. V Trbojah je služboval kot kurat oziroma ekspozit med letoma 1833 in 1854. Iz Trboj se je leta 1854 preselil v Hrastje, kjer je bil beneficiat; v Hrastjah je živel do svoje smrti 15. 2. 1858.

 

Jožef Turk

Rojen je bi v Višnji Gori 25. 3. 1815, v mašnika pa je bil posvečen 31. 3. 1838. Najprej je deloval kot beneficiat v Šenčurju, nato v Logatcu (1839–1842), kot kaplan pa v Dobrepolju (1842–1854). V Trbojah je bil le pol leta (1854–1855). Ker je bil šibkega zdravja, je želel iti v karmelitski red v Gradec, vendar je zaradi bolehnosti ostal v Ljubljani, kjer je 30. 6. 1876 tudi umrl. Med delovanjem v Trbojah je bil nestabilnega zdravja (Župnija Trboje 1928).

 

Jurij Zabrezovnik

Rojen je bil 23. 3. 1801 v Gozdu pri Kamniku, v mašnika pa je bil posvečen 19. 7. 1831. Najprej je služboval kot kaplan v Mošnjah, nato v Kolovratu pri Izlakah (1832–1835), v Dobrepolju (1835–1837), Selcih (1837–1842), Ribnici (1842–1843) in Šentjerneju (1843–1850). V Trboje je iz Šmartnega pri Litiji prišel leta 1855. Med njegovim delovanjem v Trbojah je bilo sezidano sedanje župnišče (končano leta 1857). Iz Trboj je leta 1859 odšel za kaplana in beneficiata v Kropo, kjer je ostal 15 let. Leta 1875 je prišel v Kamno Gorico, leta 1877 pa v Škofjo Loko, kjer je 16. 7. 1880 tudi umrl. Bil je pobožen, goreč, zgleden in zelo priljubljen mož (Župnija Trboje 1928).

 

Osvald (Ožbolt) Prosen

Rojen je bil 4. 8. 1807 v Vogljah, v mašnika je bil posvečen 2. 8. 1835. Po letu čakanja je najprej služboval kot kaplan v Podbrezju (1836–1844) in Škofji Loki (1844–1859), kjer je bi nekaj časa tudi župni upravitelj. V času kolere, leta 1855, je hodil v Kranj pomagat bolnikom. Leta 1859 se je preselil v Trboje, kjer je kot ekspozit delal skoraj celih 34 let, med letoma 1859 in 1893. Leta 1883 je poskrbel, da je bila pogoreta cerkev razmeroma hitro obnovljena. Prosen je kot zlatomašnik umrl v Trbojah 4. 9. 1893. Imel je svojega tajnika, vaškega kronista in pesnika Justusa Marmoljo, »Kuharjevega«. Kronist (Župnija Trboje 1928) piše, da je bil Prosen »kmečki original posebne vrste, jako preprost«.

 

Josip Škofic

Bil je prvi duhovnik, ki je prebival v Trbojah v času, ko je bila ekspozitura izpraznjena.24 Rojen je bil 1. 3. 1859 v Mirni Peči, v mašnika je bil posvečen 7. 7. 1883. Kaplanoval je v Begunjah (1883–1884), Predosljah (1884–1886) in Podbrezjah (1886). Zaradi bolehnosti se je začasno upokojil in živel v Ljubljani. Leta 1888 je postal župnik na Zaplani, kjer je ostal do leta 1883, ko se je upokojil in se preselil v Trboje. Kljub temu pa je že naslednje leto, leta 1894, prevzel župnijo Železniki, kje je 8. 8. 1896 tudi umrl. Škrofulozno obolenje25 mu je povzročilo veliko težav in tudi prezgodnjo smrt (Župnija Trboje 1928). Bil je blaga duša, a goreč in delaven mož.

 

Anton Pušč. Krčon (Kerčon)

Rodil se je 4. 1. 1833 na Gorenjem Blatu pri Škofljici, v mašnika je bil posvečen po 3. letniku bogoslovja, 30. 7. 1857. Služboval je kot kaplan v Stopičah pri Novem mestu (1858–1861), Metliki (1861–1862), Stari Loki (1862–1864) in Predosljah (1864–1868). Iz Predoselj je odšel na Rudnik pri Ljubljani (1868–1881), kjer je od leta 1875 deloval kot župnik. V tem kraju je bil tudi začetnik šolstva (poučeval je med letoma 1868 in 1875). Nato se je preselil v Vavto vas pri Novem mestu (1881–1888) in Šmarjeto na Dolenjskem (1888–1893). Med službovanjem v Šmarjeti na Dolenjskem je bil predsednik tamkajšnjega okrajnega šolskega sveta. Zaradi protina26 se je predčasni upokojil. Med letoma 1893 in 1895 je živel v Repnjah, med letoma 1895 in 1897 v Trbojah, svojo življenjsko pot pa je sklenil 16. 11. 1906 v Kamniku, kamor ga je vodila pot iz Trboj. Zaradi svoje bolezni je bil bolj čemeren, sicer pa blag mož (Župnija Trboje 1928).

 

Karol Miklavčič

Rojen je bil 9. 10. 1859 v Križu pri Litiji, v mašnika je bil za tržaško škofijo posvečen 6. 6. 1884 v Trstu. Kaplanoval je v Pazinu, leta 1887 je postal župnik v Žminju. Kot zaveden Slovenec je imel stalne boje z lahoni27 in je bil večkrat v smrtni nevarnosti. Med službovanjem v Žminju je nevarno zbolel in se dalj časa zdravil. Sam je pripovedoval, da so ga zastrupili, tako da je začel bolehati na umu in je skoraj umrl. Leta 1895 se je upokojil in se naselil v Višnji Gori. Leta 1897 je prišel v Trboje, kjer je ostal do leta 1900. Iz Trboj je odšel na Primskovo pri Kranju, kjer je ostal do leta 1902. Za dobro leto se je preselil v Matenjo vas pri Slavini, nato pa se je vrnil na dom, kjer je po dolgi in mučni bolezni 3. 9. 1909 umrl. Župnik Miklavčič se je v svojem življenju poleg za uspešno duhovno-pastirsko delovanje zavzemal tudi za slovansko stvar, še zlasti v Žminju in okolici, kar bi skoraj plačal z življenjem. Med drugim je podpiral slovensko šolo šolskih sester v Velikovcu in Slovensko-katoliško-akademiško društvo »Danica« na Dunaju.

 

Karol Hofer

Rojen je bil 18. 1. 1830 v Št. Rupertu na Dolenjskem, v duhovnika pa je bil posvečen 31. 7. 1853. Kaplanoval je v Šmihelu pri Novem mestu (1853–1857), Hinjah (1857–1861), Boštanju (1861–1864), Križevem pri Kostanjevici (1864– 1867), Starem Trgu pri Poljanah ob Kolpi (1867–1869 in Metliki (1869–1872). Leta 1872 je bil premeščen k Sv. Joštu nad Vrhniko, od leta 1874 pa je služboval kot lokalist v Čatežu nad Zaplazom. V tem kraju je leta 1875 postal župnik ter tam pastiroval 26 let. Za izredne zasluge za blagor občine, cerkve in šole ga je Občinski odbor v Čatežu leta 1900 imenoval za častnega občana. Kot 70-letni upokojeni duhovnik je leta 1900 prišel v Trboje, kjer je deloval do decembra 1904, ko se je preselil v Kranj, kjer je leta 1905 umrl. V Trbojah so se ga spominjalipo tem, da je bil vesele narave, pa tudi po tem, da mu je bilo neko nedeljo pred službo božjo ukradenega veliko denarja (Župnija Trboje 1928).

 

Janez Ev. Dobnikar

Rodil se je pri 31. 12. 1858 pri Sv. Katarini v Topolu, v mašnika pa je bil posvečen 19. 7. 1884. Do leta 1886 je kaplanoval v Sp. Idriji, nato v Laščah (1886– 1890) in Dobrepolju (1890–1891). V tistem času je imel nekaj javnih polemik. Leta 1891 je bil premeščen (dekretiran) za župnega upravitelja na Janče, kjer je bil umeščen leta 1893. V Jančah je ostal do leta 1904, ko je bil premeščen v Smlednik. Zaradi bolezni (glavobolov) se je odpovedal župniji in decembra 1904 odšel v Trboje, kjer je ostal do meseca maja 1905, ko se je vrnil na Janče. Umrl je 29. 4. 1929, pred tem pa je dolgo časa trpel za nervoznostjo. Med drugim je bil darovalec za nove orgle v ljubljanski orglarski šoli.

 

Jakob Lovretič

Rodil se je 19. 11. 1873 v Starem Trgu ob Kolpi, v mašnika pa je bil posvečen 23. 8. 1898. Najprej je služboval kot kaplan v Kamniku (1898–1901), leta 1901 se je preselil v Horjul. Ker je bil šibkega zdravja, se je pozimi istega leta preselil Meran na Tirolskem v današnji Italiji, da bi si v blažjem podnebju nabral moči. V Trboje je prišel leta 1905. Čeprav se je v Trbojah dobro počutil, se je bolezen povrnila. 31. 3. 1907 je umrl zaradi sušice (jetike). Pokopan je v Trbojah.

 

Nikolaj Stazinski

Rojen je bil 7. 12. 1861 v Vidošičih pri Metliki, srednjo šolo je obiskoval v Novem mestu, Ljubljani in Gradcu, bogoslovje pa v Mariboru. V mašnika je bil posvečen 25. 7. 1888 kot član minoritskega reda, kjer je dobil redovno ime p. Avguštin. Služboval je v Gradcu, na Dunaju in Ptuju. Leta 1900 je slekel redovniško haljo ter začel delovati v ljubljanski škofiji. Bil je župni upravitelj v Čatežu nad Zaplazom (1900–1902), kaplan v Stari Loki (1902–1903) ter župnik na Planini pri Vipavi (1903–1907). Bolehen in nervozen (svojimi dejanji je večkrat izzval javnost. Tako je bil npr. zaradi kritike rajnkega cesarja Jožefa II. in brezverstva na Dunaju obsojen, vendar je kazen zastarala. Proti oblastem je v javnosti protestiral tudi v času, ko je jugoslovanska vlada začasno vzela iz prometa nekdanji avstrijski železni denar. Bil je član Slovenskega katoliškega izobraževalnega društva, izredno nadarjen in izobražen mož, a vse življenje bolehen (Slovenec 1934)) se je umaknil v začasen pokoj v Trboje, kjer je deloval med avgustom 1907 in oktobrom 1908. Leta 1908 je odšel v Črnuče, kjer je ostal do leta 1913, ko se je preselil v Smlednik. Leta 1915 se je odpovedal župniji in se spet umaknil v začasen pokoj na Primskovo pri Kranju. Leta 1919 je dobil župnijo Velike Poljane pri Ribnici. Po ponovni upokojitvi je bival po raznih samostanih, v Stični, v Št. Lambertu na Štajerskem, v Monakovem (staro ime za München), Gradcu in na Dunaju. Nazadnje je bil župnik v Königsbrunnu pri Dunaju, kjer je 9. 1. 1934 umrl. Pokopan je na dunajskem osrednjem pokopališču v grobnici minoritov.

 

Valentin Bergant

Rojen je bil 4. 2. 1848 v Vodicah, v duhovnika pa je bil posvečen 30. 7. 1872. Kaplanoval je najprej v Stopičah pri Novem mestu, nato v Črnomlju (1873–1878), v Šmartnem pri Litiji (1878–1881), nato pa je bil župnik v Brusnicah (1881–1896) in Mirni Peči (1896–1907). Upokojen se je nastanil v Šmihelu pri Novem mestu (1907–1908) in nato v Trbojah, kjer je bival med novembrom 1908 in jesenjo leta 1911. Iz Trboj je po dobrih dveh letih odšel v Kandijo, kjer je pomagal v Bolnici usmiljenih bratov. V Kandiji je ostal do smrti 6. 9. 1912.

Župniki trbojske župnije

Martin Štular

Martin Štular 

Martin Štular je bil prvi župnik nove župnije Trboje. Rodil se je 10. 11. 1877 v Radovičih pri Metliki, 14. 7. 1902 pa je bil posvečen v mašnika. Po bogoslovju je bil oktobra 1903 nastavljen za drugega kaplana v Semiču, 1. 5. 1905 pa za prvega kaplana. Tam je ostal do 18. 8. 1907, ko so ga poslali za prefekta v Zavod sv. Stanislava v Šentvid pri Ljubljani. Zaradi strume (bolezen žleze ščitnice) ni mogel dolgo opravljati službe. Kljub temu da ga je na veliki petek, 9. 4. 1909, operiral takratni najboljši kirurg, operacija ni popolnoma uspela. Zaradi poškodovanega živca je izgubil glas, rana pa se je nevarno zagnojila. Po priprošnji Mariji pomagaj in romanju na Brezje 9. 7. 1909 se je rana čez noč zacelila, glas pa se mu je povrnil po romanju v Lurd, in sicer 8. 8. 1911, po več kot dveh letih. Ko se je stanje z glasom izboljšalo in jakost glasu uredila, je podal prošnjo za umestitev v novo župnijo Trboje; 1. 8. 1912 je tako postal prvi župnik župnije Trboje. Z ljudmi se je zelo dobro razumel ter bil z njimi pravi diplomat, ki je vedel, kako se ravna s preprostim kmečkim ljudstvom. Velik poudarek je dajal vzgoji, ob tem pa je bil deležen tudi kritike, da je včasih do nekaterih otrok prestrog (ščipanje). V prvem obdobju se je »boril« proti zelo razširjenemu pijančevanju in ponočevanju. Z veliko truda so se stvari obrnile na bolje. Iz dokumentov župnijskega arhiva je razviden njegov trud za ureditev verskega in cerkvenega imetja. Zlasti med prvo svetovno vojno se je ukvarjal s težavami, ki jih je prinesla vojna: s pomanjkanjem, tujimi družinami v Trbojah, z izmenjujočimi se skupinami tujih vojakov (največ hkrati jih je bilo okrog 3.000, približno desetkrat več kot prebivalcev) ter z njihovim odnosom do verskega in civilnega življenja. Opravil je veliko del pri cerkvi, nekoliko manj pri župnišču. V Trbojah je ostal do 31. 7. 1922, ko je na prošnjo nadškofa, dr. Jegliča, 1. 8. 1922 prevzel mesto vzgojnega vodje v Zavodu svetega Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani. Iz zapisov (Slovenec 1937) lahko razberemo, da je bil nesebična in tankovestna osebnost z neizprosno vztrajnostjo. V Zavodu je ostal do konca avgusta 1938.

Župnik Štular
Prvi župnik Štular je obiskal Trboje ob 5o-letnici župnije. Vir: Arhiv župljanov

Veliko je tudi pisal, med drugim v Bogoljub (cerkveni list za Slovence), napisal je tudi knjigo Sveti Stanislav Kostka. 1. 9. 1938 je odšel na novo službeno mesto za župnika v Reteče pri Škofji Loki, kjer je leta 1939 med drugim postal tudi predsednik Katoliškega prosvetnega društva. Jeseni 1941 se je ob nemški zasedbi Škofje Loke ter »novemu redu«, kjer sta bili prvi na udaru posvetna in cerkvena inteligenca, umaknil v Ljubljansko pokrajino, ki je bila takrat pod Italijo. Leta 1944 je bil župnik v župniji Uršna (Vršna) sela (župnija Dolenjske Toplice). Kot župnik v pokoju je od leta 1957 deloval v Novi Štifti, kjer je 22. 12. 1964 tudi umrl. Pokopan je v Sodražici.

Janez Cuderman

Janez (Ivan) Cuderman      

Rojen je bil 21. 8. 1865 v Babnem vrtu, župnija Trstenik, v mašnika pa je bil posvečen 21. 7. 1889. Kot kaplan je služboval v Mirni peči in Kranjski Gori ter nato skoraj 28 let kot kurat v ženski kaznilnici v Begunjah na Gorenjskem. Od leta 1922 je bil župnik v Trbojah. Bil je izobražen mož, tihega, resnega značaja in finega nastopa (Cerkveni glasbenik, Glasilo Cecilijinega društva v Ljubljani 7–8, julij–avgust 1933). Verjetno je velik pečat nanj pustilo delo v kaznilnici. Znan je bil po tem, da je bil zmožen v najtežjih trenutkih ohranjati jasnost sodbe, po značaju pa je bil resen in zaprt vase. Čeprav je bil zelo sposoben mož, je imel težave pri navezavi dobrega stika s farani, saj je imel z njimi bolj ostre odnose kot predhodnik. Morda so se ljudje prejšnjega župnika tudi tako navadili, da novega niso mogli tako hitro sprejeti, morda del krivde za boljše odnose med ljudmi in župnikom lahko pripišemo tudi duhovniku in njegovemu načinu dela, ki ga je prinesel s prejšnjega delovnega mesta. Najprej se je lotil popravila gospodarskega poslopja ob župnišču, nato ureditve kanalizacije v župnišču, največji projekt pa je bila preureditev pokopališča. Okoli novega leta 1932 je zbolel in po daljšem trpljenju 7. 4. 1933 umrl. Na lastno željo je pokopan v domačem grobu v Trsteniku.

Frančišek (Franc) Čemažar      

Rojen je bil v 22. 1. 1875 v Ljubljani, kjer je tudi študiral in bil 23. 7. 1898 posvečen v mašnika; najprej je deloval kot kaplan v Selcih. Leta 1900 je bil premeščen za mestnega kaplana v Radovljico. Leta 1901 je bil imenovan za župnijskega upravitelja na Vrabčah (Vipava), leta 1918 na Gori pri Sodražici, nato je bil v Opatjem selu pri Gorici (na Krasu). Leta 1932 je bil obdolžen, da je delil med vernike slovenske molitvenike, vendar ga je goriško sodišče oprostilo. Leta 1933 je bil izbran za župnega upravitelja v Trbojah. Ob nemški zasedbi ozemlja ljubljanske škofije, ko so bile tudi Trboje pod pristojnostjo celovškega kapitularnega vikarja, je škof Rohracher 13. 6. 1942 pridobil dovoljenje za devet slovenskih duhovnikov, ki niso bili pregnani iz škofije, da so smeli opravljati svoje pastoralno delo na Gorenjskem.

Franc Čemažar
Frančišek (Franc) Čemažar (druga vrsta spodaj, tretji z leve). Vir: Arhiv župljanov

Eden izmed njih je bil tudi župnik Čemažar, ki mu je bilo dovoljeno opravljati dušno-pastirsko delo v župnijah Smlednik, Mavčiče in Trboje (Dolinar France Martin, Sodni proces proti ljubljanskemu škofu dr. Gregoriju Rožmanu od 21. do 30. avgusta 1946 (1. del). Zgodovinski časopis 1: 117–144, 1996). Ker so bile Trboje ena redkih župnij, ki so imele v tistem času slovenskega župnika, je imel Čemažar veliko duhovne oskrbe, krstov, … Med drugim je občasno maševal tudi v okoliških krajih, še zlasti v Smledniku. Za tisti čas zelo poseben dogodek se je zgodil, ko je župnik Čemažar v Trbojah, Smledniku in Zapogah za Anino nedeljo konec julija 1943 oznanil mašo na Brezjah, saj tudi na Brezjah tedaj ni bilo nobenega duhovnika. Čemažar je ostal v Trbojah do svoje smrti, 30. 7. 1951. Na pogreb v Trboje, kjer je pokopan, je prišlo 17 duhovnikov. Iz po pogrebu najdenega testamenta pa je razvidna njegova želja, da bi ga pokopal en sam duhovnik in da bi mu na grob postavili preprost lesen križ.

Jožef Zalokar

Jožef Zalokar  

Rodil se je 5. 2. 1895 na Bledu, mašniško posvečenje je prejel 29. 6. 1922. Prvo svetovno vojno je preživel na fronti, kar ga je zaznamovala z »neko« trdoto, ki so mu jo nekateri pozneje zamerili. Najprej je deloval kot kaplan v Št. Janžu na Dolenjskem (1922), nato pa je bil nameščen kot kaplan v Šmarjeti pri Novem mestu (1923), v Šentjanžu (1928) ter na Vrhniki (1932); od leta 1933 je bil župnijski upravitelj v Rovtah. Po drugi svetovni vojni se je umaknil najprej na Koroško in nato v Italijo, kjer je opravljal delo vikarja v Št. Petru na Krasu (cona B pod Italijo). Novembra 1945 je prišel v novo faro (v coni B, pod Jugoslavijo). Po vojni so mu očitali medvojno sodelovanje z italijanskimi okupatorji in belogardisti, zato so ga 17. 1. 1946 aretirali in odpeljali v

Ljubljano. Okrožno sodišče ga je obsodilo na sedem let zapora, naknadno pa mu je bila kazen znižana na štiri leta; izpuščen je bil 17. 1. 1950. Do 8. 3. 1950 je bil v Rovtah, nato je postal župnijski upravitelj v Radovljici. Iz Radovljice je 28. 1. 1952 prišel v Trboje. Leta 1956 je bil po členu o zlorabljanju cerkve in vere v politične namene ponovno obsojen na tri mesece zapora (Nova slovenska zaveza 2010). Zaprt je bil od 15. 9. Do 21. 11 1956. Z življenjem v Trbojah ni bil preveč zadovoljen, zato je leta 1957 zaprosil za upokojitev in premestitev v Olševek.

50 let župnije Trboje
Ob 50-letnici župnije Trboje (od leve proti desni): – prva vrsta (zgoraj): Janez Križaj, župnik v Trbojah; Franc Golob, župnik v Mavčičah, – druga vrsta (sredina): Franc Presetnik, upokojeni župnik na Bregu; Lojze Žun, župnik v Brusnicah; prof. Jože Krakar, upokojeni župnik v Vogljah; Franc Blaj, župnik v Kranju, – tretja vrsta (spodaj): Jožef Zalokar, upokojeni župnik v Olševku; Franc Vavpetič, župnik v Šenčurju; dr. Andrej Snoj, bogoslovni profesor; Martin Štular, upokojeni župnik v Novi Štifti; Franc Govekar, upokojeni župnik v Zapogah; Miloš Čarf, upokojeni župnik v Hrastju. Vir: Arhiv župnije Trboje

Iz Trboj je odšel maja 1962. Kljub starosti ga je takratna oblast še vedno spremljala. Umrl je 3. 12. 1972 v Olševku kot upokojeni župnik.

Janez Križaj

Rojen je bil 13. 3. 1916 v Zagorju ob Savi, za mašnika pa je bil posvečen 21. 12. 1940. Najprej je delo val kot kaplan v Tržišču (1941–1942) in Šentjerneju (1942–1943), kot župnijski upravitelj pa v župniji Poljane – Dolenjske Toplice (1943–1945). Že leta 1941 so ga Nemci zaprli za pet, leta 1942 pa še za tri tedne. Nato je nekaj let deloval v takratni mariborski nadškofiji, in sicer pri Sv. Petru na Kronski gori (1945–1947), na Ravnah na Koroškem (1947–1952) in v Jurkloštru (1953–1955). Nato se je vrnil v ljubljansko nadškofijo, in sicer je deloval v župniji Škocjan pri Turjaku (1955–1959) in Kresnicah (1959–1962). V Trboje je prišel leta 1962, kjer je ostal do aprila 1964.

Janez Križaj
Župnik Križaj na čelu procesije ob 50-letnici župnije. Vir: Arhiv župljanov

Deloval je še v Begunjah pri Cerknici (1964–1979), Zalogu (Cerklje na Gorenjskem, 1982–1991) in Spodnjem Brniku (Cerklje na Gorenjskem, 1991–2002). Umrl je 7. 8. 2002 v KC Ljubljana, pokopali pa so ga 9. 8. 2002 v Zagorju ob Savi.

Ciril Podržaj

Ciril Podržaj 

Rojen je bil 14. 7. 1895 pri Sv. Petru v Ljubljani, mašniško posvečenje pa je prejel 18. 11. 1917. Bil je duhovnik mariborske nadškofije. Najprej je deloval kot kaplan v istrski župniji Pičan. Ker so ga želeli pazinski fašisti leta 1926 med procesijo ubiti, se je za kratek čas zatekel v samostan v Pazinu (Slovenec 1926). Nato je deloval v Bazovici, od koder pa se je moral po letu dni, aprila 1928, umakniti; odšel je za kaplana najprej v Soro, po pol leta pa naprej v Loče pri Poljčanah. Od leta 1933 je bil župnik v Kapeli pri Brežicah, leta 1941 pa je bil pregnan na Hrvaško (Vel. Trgovišče, Vrbje, Kloštar Podravski, Pitomača). Po drugi svetovni vojni je deloval tudi v Smledniku (1946), Podbrezjah (1948) in Izlakah (1957). Od leta 1964 je kot župnik v pokoju najprej bival v Kamniku in nato v Duhovniškem domu v Ljubljani. 1. 8. 1964 se je preselil v Trboje, kjer je vodil župnijo (njen upravitelj je bil od leta 1960 smleški župnik Hostnik). V krstnih knjigah se je podpisoval kot župnijski upravitelj v pokoju s pooblastilom. V Trbojah je ostal do leta 1972, nato pa se je preselil v Kamnik. Umrl je 29. 8. 1993 v Ljubljani, pokopan je na Žalah, Župnija Ljubljana – Sv. Križ.

Jakob Janša

Jakob Janša 

Rojen je bil 5. 7. 1926 v Zasipu, mašniško posvečenje je prejel 29. 6. 1964. Najprej je bil kaplan v Starem Trgu pri Ložu (1965). Vmes je bil najverjetneje v bogoslovju, saj so takrat posvečevali ob koncu 5. letnika in so nato eno leto še bivali v semenišču in študirali. Po navadi so konec tedna kot nedeljski kaplani pomagali v kateri od župnij. Pozneje je bil župnijski upravitelj na Trebelnem (1967), od leta 1972 pa je prebival kot župnik v pokoju na Zasipu pri Bledu. V Trbojah, kamor je prišel leta 1973, je zaradi bolehnosti ostal le tri mesece. Kot župnik v pokoju je umrl 14. 3. 1979 v Zasipu.

Viktor Schweiger

Viktor Schweiger 

Rojen je bil 29. 9. 1913 v Črnomlju, mašniško posvečenje je prejel 3. 7. 1938. Bil je kaplan v Poljanah nad Škofjo Loko ter kaplan in župnijski upravitelj v Križah (1941) pri Tržiču, vendar je bil leta 1941 pregnan. Leta 1945 je bil ponovno župnijski upravitelj v Križah. Po drugi svetovni vojni je bil aretiran in obsojen na 15 mesecev zapora. Zaprli so ga 4. 11. 1947, 27. 2. 1949 pa je bil izpuščen. Nato je bil eno leto na prisilnem dopustu doma. Skoraj 25 let, do leta 1974, je bil župnik v Rovtah. V Trboje je prišel avgusta 1974 in tu ostal do januarja 1976, ko ga je v Ljubljani na ordinariatu škofije Ljubljana zadela kap in je umrl. Na svojo željo je pokopan v Rovtah; pokopal ga je škof Lenič.

Janez Sladič

Janez (Ivan) Sladič 

Rojen je bil 10. 12. 1898 v Zabrdju pri Mirni, v mašnika je bil posvečen 29. 6. 1923 in bil nato še eno leto semeniški duhovnik. Kot kaplan je bil najprej nameščen v Šmartnem pri Litiji (1924), nato pa leta 1929 pri Devici Mariji v Polju, kjer je bil leta 1937 pol leta tudi župnijski upravitelj. Novembra 1937 je v župniji Mokronog postal župnijski upravitelj, župnik pa leta 1938. Zaradi težav na dvanajstniku in želodcu je skoraj umrl, vendar je bila operacija leta 1939 uspešna. Takoj po drugi svetovi vojni je bil aretiran in zaprt (od 29. 5. do 11. 9. 1945 ter od 16. 1. 1946 do 3. 10. 1950). Od konca leta 1950 je deloval kot župnijski upravitelj v Ambrusu. Od leta 1954 je deloval v Šmarju Sap (Grosuplje), in sicer najprej kot vikar, od leta 1967 pa kot župnik. 7. 4. 1959 je bil ponovno aretiran, izpuščen pa 14. 9. 1960. Leta 1966 je postal dekan in duhovni svetnik. Leta 1971 se je odpovedal župniji Šmarje in se naselil v župniji Šentlovrenc, avgusta 1974 pa v Šmartnu pri Litiji. Kot dekan v pokoju je leta 1976 prišel v Trboje, na njegovo željo pa je soupravitelj župnije ostal Anton Hostnik, župnik iz Smlednika. V Trbojah so ga župljani lepo sprejeli. Največ težav mu je povzročal najemnik stanovanja v župnišču, ki je bilo takrat še v družbeni lasti. Sladič je umrl 16. 3. 1980 v Trbojah, kjer je tudi pokopan.

Pogreb dekana Sladiča
Pogreb dekana Sladiča je vodil škof Lenič; udeležilo se ga je 60 duhovnikov. Vir: Arhiv župljanov

Janez Ostronič     

Rodil se je 10. 6. 1917 v Vinici pri Črnomlju, blizu božje poti Žeželjske Marije v Vinici, mašniško posvečenje pa je prejel 4. 7. 1943. Najprej je služboval blizu doma, na osem kilometrov oddaljenem Sinjem vrhu – imenovan je bil takoj po novi maši – kamor se je vsak dan od doma odpravil kar peš. Po dveh letih, leta 1945, je bil kot kaplan premeščen v Stari trg pri Ložu, po treh mesecih, januarja 1946, pa je prevzel faro, saj so dotedanjega župnika zaprli, njemu pa povzročali številne težave (glej RKC 2012). Pozneje ga je leta 1959 pot vodila v Kostanjevico na Krki in nato v Zagradec (1964), v Suho krajino na Dolenjskem. Leta 1980 je prišel v Trboje, kjer je leta 1993 praznoval zlato mašo.

Janez Ostronič
Župnik Ostronič s prvoobhajanci (1982). Vir: Arhiv župnije Trboje

Zaradi bolezni je leta 1995 zapustil Trboje in se naselil v Duhovniškem domu v Ljubljani, kjer je ostal do svoje smrti 5. 4. 1997. Na svojo željo je pokopan v Trbojah.

Viktor Kastelic

Viktor Kastelic 

Rojen je bil 2. 7. 1942 v Stopičah, mašniško posvečenje pa je prejel 29. 6. 1967 v Ljubljani. Najprej je služboval kot kaplan v Zagorju ob Savi (1968–1971), nato je bil župnijski upravitelj v Mirni Peči (1971–1981) in Kresnicah (1981–1984). V Trboje je prišel leta 1995, zaradi kronične bolezni pa je novembra 1996 z bolniškim dopustom prekinil službovanje in 11. 1. 1997 odšel iz Trboj.

France Dolžan

France Dolžan 

Rojen je bil 8. 6. 1927 v Križah, bogoslovje pa je študiral v Ljubljani, kjer je bil 29. 6. 1952 posvečen v mašnika. Po vojaški službi je bil v Metliki najprej kaplan (1955–1956) in nato župnijski upravitelj (1956–1957). Med letoma 1957 in 1960 je bil župnijski upravitelj v Mirni Peči, med letoma 1960 in 1967 pa v Savi pri Litiji. Nato je služboval kot župnik v župniji Rob (1967–1974), v Rovtah (1974–1990) in Podbrezjah (1990–1997). V Trboje je prišel leta 1997. Zaradi slabega zdravja je leta 2003 odšel na zdravljenje. Leta 2004 se je upokojil in se naselil v Duhovniškem domu v Ljubljani, kjer je leta 2012 praznoval biserno mašo.

Župnik Dolžan
Župnik Dolžan s prvoobhajanci (2002). Vir: Arhiv župnije Trboje

Alojzij Oražem

Alojzij Oražem 

Rodil se je 24. 2. 1932 v Sodražici, v mašnika je bil posvečen 29. 6. 1958, novo mašo pa je imel v rojstni župniji Sodražica. Kot kaplan je služboval v Šentjerneju (1959–1964), nato pa je bil župnijski upravitelj v Šentjanžu (1964–1976). Od leta 1976 je bil župnik župnije Trata – Gorenja vas. Po 28 letih je 1. 8. 2004 nastopil službo v Trbojah. Za ohranjanje kulturne dediščine je dobil leta 1991 priznanje Krajevne skupnosti Gorenja vas, leta 2004 občinsko priznanje Občine Gorenja vas in leta 2012 bronasto plaketo Občine Šenčur za svoj prispevek na verskem področju ter ohranjanju slovenske kulturne dediščine.

Župnik Oražem
Župnik Oražem s prvoobhajanci (2011). Vir: Arhiv župnije Trboje

Po amputaciji leve noge je 10. septembra 2017 v bolnišnici umrl.