Duhovno

Duhovno

Postni čas v Katoliški cerkvi

Foto: Tatjana Splichal za: Družina Foto: Tatjana Splichal za: Družina

V Katoliški cerkvi na pepelnično sredo, letos bo to 14. februarja 2018, začenjamo postni čas, ki bo trajal štirideset dni.[1]

Postni čas bomo sklenili z večerno mašo velikega četrtka, ko nastopi velikonočno tridnevje.

Na pepelnično sredo se po cerkvah vsako leto opravlja obred pepeljenja. Duhovnik verniku na glavo simbolično posuje blagoslovljen pepel, s čimer se navzven pokaže notranja razpoložljivost vernika za spreobrnjenje oziroma poboljšanje življenja. Duhovniki in ostali bogoslužni sodelavci v postnem času nosijo bogoslužna oblačila v vijolični barvi.

Pepel je znamenje minljivosti, smrti, pa tudi človekove krhkosti, saj se tudi on po smrti spremeni v prah in pepel. Vernemu človeku je pepel tudi znamenje pokore in prenovitve. Kakor ogenj snov prenovi v pepel, tako naj bi se tudi človek s pokoro prerodil v novega človeka (prim. Ef 4,17–24). Ko mašnik na začetku postnega časa vernikom s pepelom na čelo začrta znamenje križa in izreče: Pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš, napoveduje konec zemeljskega življenja. Vse sčasoma postane pepel, tako veliko in pomembno, kot tudi majhno in nevredno. V svetopisemski govorici pepel pomeni minljivost in nevrednost. Človek se v stiski in ob smrti zave bivanjske omejenosti in si v trenutkih žalosti, prošnje in pokore na glavo posipa pepel.

Postni čas je spokorni čas in obdobje priprave na veliko noč. Kristjani v tem času pri bogoslužju in v zasebnem življenju več premišljujemo o pomenu Kristusovega trpljenja in njegove smrti na križu ter o njegovi velikonočni zmagi življenja nad smrtjo. Tudi Kristus se je pred nastopom javnega delovanja štirideset dni postil v puščavi, o čemer poročajo trije evangelisti (prim. Mt 4,1–11, Mr 1,12–13 in Lk 4,1–13).

Pomenljiv vidik posta je poglobitev osebne povezanosti z Bogom, sredstva za doseganje tega cilja pa so poleg molitve in prejemanja zakramentov sprave in evharistije tudi odpovedi določeni razvadi ali dobrini ter dobra dela. S prejemom zakramenta krsta so pri novokrščenemu odpuščeni in očiščeni vsi grehi. Postni čas duhovnost krsta izpostavlja kot razsežnost sprave med Bogom in človekom.

Strogi post – ko naj bi se samo enkrat v dnevu najedli do sitega – je na pepelnico in veliki petek, zdržek od mesa in mesnih jedi pa vsak petek v postnem času. Namen posta ni prvenstveno v odpovedi določeni hrani in pijači, ampak v spreobrnjenju srca in doseganju večje odprtosti za potrebe bližnjega ter v večji povezanosti z Bogom prek molitve. Cerkev uči, da so dobra dela, post, miloščina ubogim in molitev usmerjena k doseganju osebnega spreobrnjenja in ne sama sebi namen.

Vir: katoliška-cerkev.si


[1] Iz štetja so izvzete nedelje v postnem času, saj za kristjane vsak nedeljski dan pomeni malo veliko noč.

Ljudska pobožnost križevega pota (Via crucis)Jezus na križu

V postnem času, ki ga začenjamo s pepelnično sredo, kristjani premišljujemo o pomenu Jezusovega trpljenja. Opora v hoji za trpečim Gospodom je lahko ljudska pobožnost križevega pota. Postaje ali upodobitve križevega pota, ki se nahajajo v skoraj vsaki cerkvi in kapeli, so sestavni del bogoslužnega prostora. Obstajajo pa tudi postaje in kapelice križevega pota v naravnem okolju. Legenda pripoveduje, da je Božja mati Marija pogosto prehodila pot trpljenja svojega sina. Marija naj bila torej začetnica pobožnosti križevega pota.[1]

Križev pot običajno molimo v postnem času ob petkih, ko se spominjamo Jezusove smrti na križu. V Sloveniji je navada, da ga verniki molijo tudi ob nedeljah, večkrat na romarskih krajih ali v podružničnih cerkvah, kjer hodijo od postaje do postaje, nosijo križ in premišljujejo ključne trenutke človeškega odrešenja.

Križev pot molimo v cerkvi ali na prostem, ob besedilu pa lahko tudi premišljujemo (meditiramo). Molitev križevega pota je razdeljena na štirinajst postaj:

  1. Pilat obsodi Jezusa na smrt.
  2. Jezusu naložijo križ.
  3. Jezus pade prvič pod križem.
  4. Jezus sreča svojo žalostno mater.
  5. Simon pomaga Jezusu nositi križ.
  6. Veronika obriše Jezusu obraz.
  7. Jezus pade drugič pod križem.
  8. Jezus nagovori jeruzalemske žene.
  9. Jezus pade tretjič pod križem.
  10. Jezusa slečejo.
  11. Jezusa pribijejo na križ.
  12. Jezus umrje na križu.
  13. Jezusa snamejo s križa in ga dajo v naročje Mariji.
  14. Jezusa položijo v grob.

Tradicionalna oblika križevega pota predvideva, da se vsaka postaja začenja z vzklikom: »Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil!« Sledi premišljevanje o glavni temi postaje ali branje ustreznega svetopisemskega odlomka, nato pa postna pesem. Premišljevanje posamezne postaje se sklene s prošnjo: »Usmili se nas, o Gospod, usmili se nas.«

Ta ljudska pobožnost je priljubljena oblika molitve med številnimi verniki. Združuje spontano gibanje s podobo in razmišljanjem, ob tem je lahko združevati Jezusove skrivnosti z lastnim življenjem. Molitev križevega pota je oblikovno in vsebinsko prepuščena ustvarjalnosti posameznikov ali skupine. Najbolj znana uprizoritev križevega pota pri nas je škofjeloški pasijon.

Vir: katoliška-cerkev.si


[1] Prim. T. Špidlik, Osnove krščanske duhovnosti, Slomškova založba, Maribor 1998, 352.
Sv. Trije kralji

SVETI TRIJE KRALJI

Praznik Gospodovega razglašenja (epifanije) ali praznik sv. treh kraljev v Katoliški cerkvi praznujemo 6. januarja.

Praznik Gospodovega razglašenja se v zahodni tradiciji imenuje tudi praznik sv. treh kraljev, s čimer je izraženo vsebinsko dopolnjevanje. Trije kralji (trije modri) podajajo bolj nazorno in živo predstavo o častilcih iz poganskih krajev, ki so prišli pozdravit in molit novorojenega Odrešenika.

Praznik so poleg 25. decembra (božič, praznik Jezusovega rojstva) uvedli na začetku četrtega stoletja in sicer najprej na Vzhodu in nato še na Zahodu. Z besedo epifanija so začeli označevati predvsem prihod modrih z Jutrovega (Vzhoda), saj pomeni prikazanje oz. razglašenje. Obisk modrih je opisan v Matejevem evangeliju (prim. Mt 2,1–12). Pisec omenjenega evangelija ne navaja števila oseb, pač pa pravi, da so prinesli trojen dar: zlato, kadilo ter miro in od tod tudi sklep, da so bili darovalci trije. Njihova imena v evangeliju niso zapisana, v različnih inačicah pa so znana iz treh legend. Imena iz zadnje so se razširila na Zahodu in se glasijo: Gašper, Miha in Boltežar.

Jezus se je najprej razodel pastirjem, nato pa kljub svojemu uboštvu in nebogljenosti tudi trem zastopnikom poganskih narodov. Modri so namreč že v prvi Cerkvi veljali za predstavnike poganskega sveta, saj so bili v njih na nek način h Kristusu pritegnjeni vsi narodi zemlje. To pomeni tudi začetek misijonskega poslanstva Cerkve. Modre je po izročilu in svetopisemskem besedilu vodila zvezda, ki jih je privedla k Jezusu. Jezusa so molili in ga priznali za mesijanskega kralja ter ga »razglasili« med svojimi rojaki.

Večer pred praznikom je po izročilu tretji sveti večer (prvi je pred božičem, drugi pa na silvestrovo pred novim letom), zato je na Slovenskem v navadi kropljenje z blagoslovljeno vodo in kajenje s kadilom po vseh prostorih hiše, na vhodna vrata pa se napiše začetnice imen treh kraljev z letnico novega leta: 20 + G + M + B + 18.

Vir: Katoliška Cerkev

Zvezda nad puščavo sije v noč,
potnikom samotnim kaže pot.
Daleč tam na vzhodu so doma.
Videli so svetlo zvezdo
in za njo so šli na dolgo pot.

Zvezda zgine jim izpred oči
in zaman sprašujejo ljudi:
kje na svet je rojen novi kralj?
Končno spet so našli zvezdo,
ki vodila jih je v Betlehem.

Po naporih in nevarnostih
v revni hlevček kralji so prišli.
Tam na slami čaka božji Sin.
Pokleknili so pred njim na tla
in darovali mu zlata.

Po tem svetu mi potujemo.
Stiske, dvome, krivde nosimo.
Vera pa nas vodi k Jezusu.
On je naša zvezda nad puščavo,
ki nam kaže pot domov.
F. Juvan