Znamenitosti

Znamenitosti kraja

Trbojsko jezero

Trbojsko jezero je po nastanku še zelo mlado. Tu je nekdaj tekla reka Sava s svojimi prodišči, melišči, rečnimi logi in brzicami, delovali so rečni brod, mlini, ob strugi so bila polja in nogometno igrišče. Ob nastanku hidroelektrarne Mavčiče leta 1986 so reko Savo zajezili in vode za jezom so poplavile celotno področje. Jezero je med desetimi največjimi v Sloveniji, saj meri 1km2 in je globoko do 17 metrov. Njegov skalnati hodnik predstavlja skoraj kilometer dolga soteska Zarica s številnimi rastlinskimi posebnostmi, kjer so previsne stene še vedno visoke več kot 20 metrov. Na razgibanih konglomeratnih stenah s spodmoli najdemo več kot 100 vrst višjih rastlin.  Posebej zanimivo je uspevanje številnih vrst, ki sicer uspevajo v gorskem svetu na bistveno višjih nadmorskih višinah, in so v soteski (cca 350 m n.m.v.), kamor je njihova semena prinsela Sava s pritoki, našle drugo rastišče. Ohranile so se na negostoljubnih skalnatih stenah zaradi podobnosti rastišča s prvotnim, odsotnosti človekovih vplivov  in konkurence drugih rastlinskih vrst. Skupaj s podobo pokrajine so se ob nastanku jezera močno spremenili tudi življenjski pogoji za rastline in živali. Nekatere vrste so se odselile ali jih je potopila voda, druge so se prilagodile. Nastala so nova življenjska okolja (habitati), saj so se priselile nove vrste, ki so vezane na stoječo vodo. V okviru projekta »Doživetja narave ob jezeru« (izvajal se je v letih 2009-2012; partner projekta Center za trajnostni razvoj podeželja Kranj) je bil opravljen popis stanja rastlin in živali na območju Trbojskega jezera. Popis je pokazal na pestrost rastlinskih in živalskih vrst (zapisano v Jezero Naravoslovni informator, št.1, Center za trajnostni razvoj podeželja Kranj). Ob njem gnezdi ali občasno prebiva več kot 100 vrst ptic, med katerimi so nekatere zelo redke iz rodov rac potapljavk in plovk. Jezero je pomembno kot prezimovališče vodnih ptic, kot so labodi, gosi, race. Tu se zadržujejo tudi zelo redke vrste, kot so zimska raca, beloliska, mali žagar in celo kostanjevka. Največja posebnost jezera je nedvomno veliki žagar z edinim znanim gnezdiščem v Sloveniji. To je velika raca zeleno-črne glave in pretežno belega trupa z dolgim nazobčanim kljunom, s katerim potapljajoče se lovi manjše ribe. Tu srečamo tudi labode, ponirke in galebe. Jezero je pomembno tudi v času selitve ptic, ko postane pravo »ornitološko letališče«. Tu so gostje za kratek čas tudi številne, sicer nevodne, ptice iz redu pevcev. V okoliških hrastovo-smrekovih gozdovih gnezdijo gozdne vrste ptic, kot npr. črna žolna, pivka. Jezero je bogato tudi v svojem podvodnem svetu. Redke so salmonidne vrste (potočna postrv, sulec, lipan), pogoste pa krapovske (podust, klen, rdečerepka, mrena). Značilen je krap. Najdemo tudi ščuko, smuča in soma.

Rastlinski habitat se je s potopitvijo prostora spremenil. Življenjski prostor se je omejil le na višje ležeče predele, zmanjšala se je možnost prenosa semen po vodi iz alpskega sveta, spremenile so se tudi mikroklimatske razmere zaradi stoječe vode. Flora je postala z razvojem turizma in rekreativnih dejavnosti še bolj ranljiva in potrebna zaščite. Posebnost soteske so rastline, ki sicer uspevajo na nadmorski višini od 700 m naprej vse do visokogorja, in sicer planika, rumeno milje, četverozobi slanozor, pisana vilovina, skalna špajka idr.   

Trbojsko jezero je postalo tudi bolnišnica v naravi. Tu so odkrili energijske točke, na tablah pa so označili njihov pomen za zdravljenje naših tegob in priporočeni čas zadrževanja.

 

Cerkev

Cerkev Marije Vnebovzete leži sredi vasi med hišami in kmetijami. Prva cerkev je omenjena okoli leta 1118. Poimenovana kot patrocinij sv. Martina. Novembra 1352 je vikar oglejskega patriarha Nikolaja senjski škof Simon Ferthina (Fortina) posvetil takratno gotsko cerkev v Trbojah Mariji Vnebovzeti. Marijina cerkev je bila v tistem času zelo priljubljena božja pot in zato precej obiskana. Zakaj so prvotno cerkev (s tem je v starejših dokumentih verjetno mišljena cerkev iz 14. stoletja) porušili, ni znano. Cerkev se tako že leta 1631 imenuje »EcclesiaBeataeMariaeVirginis in Triboi« (v: Josip Lavtižar, Cerkve in zvonovi v dekaniji Kranj, 210) oziroma Cerkev blažene device Marije v Trbojah. Imela je imela tri oltarje, glavni je bil posvečen Devici Mariji, stranska pa Sv. Nikolaju (na evangeljski strani) in Sv. Lenartu (sv. Leonardu). Cerkev je z obzidjem, okrog cerkve pa je pokopališče. Sedanja baročna cerkev je bila prezidana oziroma sezidana leta 1743, kar kaže letnica na zunanji strani prezbiterija.  Cerkev je leta 1883 pogorela, obnovljeno pa je leta 1895 poškodoval potres.

Cerkev Marije Vnebovzete lahko opišemo na naslednji način: cerkev je zidana v baročnem slogu z gotskimi in renesančnimi sledovi. Cerkev sestavljajo zvonik z neogotsko piramidasto streho (stoji na prednji, vstopni strani cerkve), ladja s tlorisom potegnjenega oktogona in prezbiterij s porezanimi vogali. Cerkev je dolga 18,90 m, široka 8,25 m, višina v ladji in prezbiteriju znaša 9

m. Cerkev ima en glavni oltar in dva stranska oltarja ter več podob (slik, kipov). Oprema cerkve je baročna. Podoba cerkve in okolice je urejena. Glavni oltar je lesen, sredi oltarja (»tron«) stoji kip Marije Kraljice z Jezusom v naročju in žezlom v roki. V levem stranskem oltarju je sv. Nikolaj, v desnem pa sv. Trije kralji častijo Jezusa. Kip Device Marije Vnebovzete iz prve stare cerkve je sedaj v kapelici, ki je blizu cerkve. Tudi tej Materi Božji so se ljudje radi priporočali v raznih težavah in stiskah. Cerkev krasijo slike slikarja Leopolda Layerja, iz zvonika pa pozdravljajo štirje zvonovi.

 

Krajevna znamenja

V kraju je več znamenj z različnimi vsebinami, nekatera od njih so bila postavljena, kot je bilo to običajno, na vstopnih točkah v kraj, druga v znamenje priprošnje ali zahvale. Nekatera znamenja so z leti nekoliko spremenila svojo podobo, nekatera druga so bila odstranjena.

Kapelica

Najverjetneje je iz leta 1883, ki stoji v bližini cerkve. V tej kapelici stoji kip Marije z detetom Jezusom v naročju ter vladarskim žezlom, in je bil nekoč postavljen v glavnem oltarju v cerkvi. Kip je izdelan v baročnem slogu, kar je najmočneje izraženo s podbradkom na Marijinem obrazu. Kot pripoveduje legenda, naj bi tedanji župnik zaradi preveč posvetne podobe, Marija in Jezušček sta namreč oblečena v obleko iz blaga, kip zamenjal z novim, lesenim. Stari kip so po odstranitvi hranili na podstrešju sosedove kmetije »pr’ Uleč«, kjer je nekega dne gospodinja opazila, da toči solze. Ker si ljudje tega niso znali razložiti in jih je prestrašilo, so prosili Marijo za odpuščanje ter se odločili, da ji sezidajo kapelico ter vanjo prenesejo stari Marijin kip. Zemljišče, na katerem stoji kapelica, je odstopila soseda, zato je znana tudi kot Ulečovo znamenje.

Marija v Trbojah
Marijino znamenje (okoli 1937). Vir: Arhiv župnije Trboje

Kapelico je poslikal domačin Janez Oselj, »Kočarjev«. Marija v kapelici je postala priljubljen kraj za priprošnje in zahvale. Mnogim, ki so se zatekli k njej, naj bi pomagala. Tako naj bi se iz druge svetovne vojne vrnili živi vsi tisti fantje, ki so se ob odhodu na vojno zbrali pri priprošnji daritvi pred kapelico. Veliko ljudi se zateka k Mariji v nesrečah, bolezni in preizkušnjah, saj naj bi imela trbojska Marija čudodelno moč (starejši se spominjajo pripovedovanj, da naj bi k Mariji iz nekaj kilometrov oddaljene vasi priletele »svetinice«. Najverjetneje gre za prikrojeno legendo, povezano z večkratnim »čudežnim« nebesnim pojavom med Šmarno goro, Trbojami in Crngrobom.) Veliko je tudi

zahval Mariji, med ljudmi pa krožijo zgodbe o številnih uslišanjih. Kapelica je bila leta 1997 temeljito obnovljena ter na Baragovo nedeljo, 21. 9. 1997, tudi slovesno blagoslovljena. Na zunanjih straneh kapelice sta sliki sv. Nikolaja ter sv. Florjana, na zadnji strani pa že precej obledela slika sv. Mihaela.

Omeniti velja tudi trioglato kapelico (Purgarjevo znamenje), ki je do leta 1962 stala na koncu vasi ob cesti proti Smledniku. V tej kapelici s šilasto streho so bile slike neznanega avtorja: krvavi pot na Oljski gori, višarska Mati Božja, sveti Aleš in sveta Jedrt. Pred 2. svetovno vojno so v Krajevnem leksikonu Dravske banovine (1937) omenjene njene lepe slike. Po 2. svetovni vojni je bila poškodovana, ko so neki priložnosti podirali mlaje, ker je niso popravili, je  bila v slabem stanju. Poleti 1963, preden sta se skozi Trboje peljala Josip Broz Tito in Nikita Hruščev (ogled farme v Hrašah) so jo podrli, tako kot še mnoga druga nabožna znamenja ob poti do Hraš.

Znamenje

V križišču sredi vasi stoji trioglata kapelica, kužno (Pipanovo) znamenje,

s šilasto streho, ki je bila v preteklosti pokrita s skodlami, sedaj pa z bakreno kritino. Nekdaj je bila na vsaki strani kapelice niša s posameznimi podobami, nad nišami pod robom strehe pa so bile še druge podobe. V treh nišah so bile slike presvetega srca Jezusovega, sv. Nikolaja in Marije Vnebovzete. Ker je kapelica izpostavljena vremenskim vplivom, notranje niše pa tudi kondenzu, so bili večkrat prenovljeni tako zidovje stavbnega dela kot same podobe.

Znamenje je bilo leta 1966 popravljeno, podobe so dobile bolj žive barve, v letih 1968 ter 1998 so bile podobe nekoliko izraziteje »popravljene«. Obnovljeno kapelico so blagoslovili 24. 5. 1998.

Kuzno znamenje
Kužno znamenje. Vir: Arhiv župnije Trboje
Sveta Druzina
Podoba Sv. Družine. Vir: Arhiv župnije Trboje

Kljub obnovi kapelica oziroma njene niše niso kljubovale vremenu in so bile podobe kmalu spet v slabem stanju. Zato je bila na podlagi mnenja Zavoda za varstvo kulturne dediščine iz Kranja ter po študiji akademskega slikarja Vinka Tuška iz Kranja, ki je nato podobe tudi poslikal, kapelica leta 2010 temeljito obnovljena. Sedaj so niše zaprte, spremenjena pa je tudi ena od podob: namesto Marije Vnebovzete je podoba Svete družine s trbojsko cerkvijo in z jezerom v ozadju.

Danes so na kapelici podobe kronanja device Marije in nad njo na vzhodni strani sv. Florjan, na proti cerkvi obrnjeni strani podoba sv. Miklavža in nad njim sv. Trojica, na proti Kranju obrnjeni strani pa podoba sv. družine s trbojsko cerkvijo in Trbojskim jezerom v ozadju, nad njo pa Božje oko. Kapelico so blagoslovili 15. 8. 2010.

Križi

Ob cestah in poljskih poteh v Trbojah in Žerjavki stoji osem znamenj: sedem križev in Marijin kipec, nekaj znamenj je tudi na razpotjih v trbojskih gozdovih. Ob cesti iz Kranja v Trboje v Žerjavki na razdalji cca 100 metrov stojijo trije križi: prvi pred »Štirnovim« podom, drugi na »Boštjanovčevem« in tretji na »Tomaževčevem« vrtu.

Ob poti iz Trboj v Voklo stoji na robu vasi križ pri lipi in nekaj sto metrov naprej še eden. Ob poti v Moše stoji »Purgarjev« križ iz leta 1935. Njegova posebnost je, da je kamnit s kovinskim korpusom. V zadnjem času je priljubljeno mesto prediha križ – »Bogek« na poti iz »srednjih« Stagen proti polju (po stari poti v Voglje). Na poti proti njemu pa stoji »Miležev« Marijin kipec. 

kriz na vrtu
Križ na »Boštjanovčevem« vrtu. Vir: Arhiv župnije Trboje
Purgarjev križ
Purgarjev križ. Vir: Arhiv župnije Trboje

Do leta 1962 je na koncu vasi ob cesti proti Smledniku stala tudi trioglata kapelica, Purgarjevo znamenje, s trioglato šilasto streho. V njej so bile slike neznanega avtorja: krvavi pot na Oljski gori, višarska Mati Božja, sv. Aleš in sv. Jedrt, ki so bile pred drugo svetovno vojno omenjene v Krajevnem leksikonu Dravske banovine (1937: 248).

Po drugi svetovni vojni je bila kapelica poškodovana, ko so ob neki priložnosti podirali mlaje. Ker je niso popravili, je bila kmalu v slabem stanju. Poleti 1963, preden sta se skozi Trboje na ogled farme v Hrašah peljala Josip Broz Tito in Nikita Hruščov, so jo v skrbi za »dober« vtis pomembnih gostov raje podrli (podobno kot še mnoga druga nabožna znamenja ob poti do Hraš) kot obnovili.