Zgodovina kraja

Zgodovina kraja

 

Zgodovino in razvoj kraja sta zaznamovala ugodna geografska lega, predvsem pa nekoliko lažja možnost prehoda čez reko Savo. Zelo verjetno je, da je bil prostor na ozemlju današnjih Trboj naseljen že pred koncem 10. Stoletja (zapisi iz leta 973 omenjajo Praše, s katerimi so bile Trboje povezane zaradi prehoda čez reko Savo. Prehod čez Savo z brodom je prvič omenjen v letu 1340, ko je Hans s Kunšperka prodal tretjino broda in hub (kmetij) v urbarju Smlednik Frideriku Žovneškemu za 15 mark starih oglejskih denaričev. Več v: Jurij Šilc (2003: 273), Rečni prehod struge Save pri Tacnu pod Šmarno goro. Ljubljana, Kronika 51 (3): 273–286), prva omemba Trboj pa sega v leto 1118 in je povezana s pristojnostjo za krščevanje in pokopavanje.

Listina, ki jo je okoli leta 1118 spisal oglejski arhidiakon (škofov namestnik) Oton, navaja dogovor med oglejskim patriarhom Udalrikom I. (oziroma Urhom – kot škofom ordinarijem vodiške župnije) na eni strani ter Eberhardom in Bertoldom (pripadnikoma višjega sloja plemstva) na drugi strani. Oba sta bila premožnejša, saj sta razpolagala z obsežno zemljiško posestjo. Zapis prinaša nedvoumno navedbo Trboj (v izvirniku: »Ast Eberardus baptismum et sepulturam in Trebesbach et Flednic sue parti acquisivit pro quo mansum, in Trebespach situm supradicte plebi dedit«). Prepis dela listine, ki se nanaša na Trboje, je naslednji: »Okoli leta 1118: Heberard … iz Kranjske da svoj alod oglejski cerkvi, zemljišče v Trbojah pa vodiški fari, pod pogojem, da prejmejo njegove kapele v Trbojah in Smledniku krstno in pogrebno pravico. Bertolf pa izroča Hartmanov alod, zemljišče kmeta, ki je dolžan skrbeti za jezdne konje, služabnika Diekera in Kacelina ter deklo Geppo; zato da dobijo njegove cerkvice v Šmartinu pod Šmarno goro, v Zgornjih in Spodnjih Pirničah ter v Hrašah krstno in pogrebno pravico.« Listina opredeljuje dogovor o dohodkih od krstov in pogrebov kapelam in cerkvicam, ki sta jih zgradila Heberard in Bertolf oziroma njuni rodovi. To pomeni, da Eberhard in Bertold izročata kot odškodnino za podeljene pravice (s tem pa nižje dohodke oglejske cerkve, ki ji je bila podrejena vodiška župnija) določene nepremičnine in celo osebe (dos, homine dotis) (Kos in Žontar 1939: 239). V prvih zapisih so Trboje imenovane Trebesbach, Trespah in Tresbach, kar morda razrešuje tudi uganko, od kod ime Trboje. Po ljudskem izročilu, ki naj bi ga oblikovali predvsem vaški učitelji, namreč kroži več legend: po prvi naj bi bilo ime povezano s tremi boji, po drugi pa ime izhaja iz trnja, ki naj bi ga bilo včasih veliko. Otorepec (2006: 121; glej tudi Otorepec (Šenčur in okoliški kraji v srednjem veku. Kranjski zbornik, 1990: 138) in Kos (Starejša naselitev na Kranjski ravnini: 900 let Kranja: Spominski zbornik. Kranj: Občinski ljudski odbor, 1960: 54–56, 59)) navaja, da se je ime Trboje razvilo iz osebnega imena, pri čemer ne navaja, iz katerega. Novoodkriti dokumenti pa kažejo, da je Trbojam morda ime »dala« voda. S Tresbach so bile najverjetneje poimenovane ‘tri’ (Tres) ‘vode’ (Bach), ki so tekle v »starem bregu«, na območju, ki ga danes pokriva Trbojsko jezero: reka Sava oziroma verjetno njena dva rokava ter Struga (dva krajša potočka, ki sta se združila in izlivala v Savo).

V 11. in 12. stoletju je bilo na tem območju zemljiško gospostvo Krajišnikov oziroma Weimar-Orlamünde. Pomen Trboj, s tem pa tudi razvoj njenega družbenega in verskega življenja, se je hitro povečeval, v veliki meri pa je bil povezan z dejstvom, da sta se v Trbojah križali dve poti: od Tacna (ki je bil pomemben zaradi broda čez Savo proti Ljubljani) proti Kranju in naprej proti Celovcu, ter druga iz smeri Štajerske in Kamnika proti Škofji Loki in Tolminu. Popotniki in trgovci so se v kraju ustavljali, da so se okrepčali in priporočili v božje varstvo. Trboje naj bi bile božja pot že v 14. stoletju, konec 16. stoletja naj bi bili v Trbojah prva trgovina in gostilna med Kranjem in Tacnom (del stare domačije »pr’ Angel« je še danes lepo ohranjen), brod čez Savo pa je bil aktualen skoraj do nastanka Trbojskega jezera (1986). Reka Sava in potok Struga sta bila zaradi razmeroma preprostega dostopa pomembna za življenje in delo bližnjim in okoliškim prebivalcem vse do srede 20. stoletja. Ljudem in živini sta dajala vodo, ob Savi so prali perilo, pozneje so na njej zgradili mline, ljudje so se kopali, pridobivali gradbeni material, lovili ribe, … Zajezitev Save in nastanek Trbojskega jezera sta spremenila pokrajino, posredno pa tudi način življenja.

 

Trboje
Pogled na Trboje z južne strani. Vir: Arhiv župnije Trboje

Gospodarstvo v Trbojah je bilo v preteklosti večinoma povezano s kmetijstvom, poljedelstvom, z obrtništvom in industrijo. Krajevni leksikon Dravske banovine (1937: 248) kot glavne vire prihodka krajanov navaja »prodajo krompirja, fižola in perutnine v Kranj, mleka v šenčursko mlekarno in lesa trgovcem. V kraju je več obrtnikov in nekaj delavcev«. Danes je kmetij v kraju veliko manj, se pa še vedno ukvarjajo v glavnem s poljedelstvom in z živinorejo. Nekaj je tudi obrtnikov, večina aktivnega prebivalstva se dnevno vozi na delo (največ v Kranj in Ljubljano).

 

Poleg cerkve in pokopališča so v kraju podružnična osnovna šola, dom krajanov in gasilski dom. Kraj ima kulturno-prosvetno (začetki okoli leta 1900), gasilsko (1928) in športno (1959) tradicijo. V Trbojah deluje Kulturno društvo Simon Jenko Trboje, Prostovoljno gasilsko društvo Trboje, Športno društvo Trboje, Športno društvo BA M.Bi, Krajevna organizacija rdečega križa Trboje in Turistično društvo Trboje – Žerjavka.

 

Omeniti velja tudi vas Žerjavka (prva omemba leta 1324); leži severozahodno od Trboj ob cesti, ki povezuje Kranj s Smlednikom. V zgodovini sta bili vasi zelo tesno povezani. Vaščani Žerjavke tudi sicer sodelujejo z dogajanji in društvi v Trbojah, saj Žerjavka sodi v Krajevno skupnost Trboje.

V Trbojah živi po podatkih Statističnega urada RS (na dan 1.1.2017) 645 prebivalcev, od tega 340 moških in 305 žensk, v Žerjavki pa 69 prebivalcev (35 moških in 34 žensk). 

 

Po popisu prebivalstva iz leta 2002 (SURS 2012) je bilo v Trbojah 166 gospodinjstev (v Žerjavki 16), 153 družin (v Žerjavki 12), 142 stavb s stanovanji (v Žerjavki 13) ter skupaj 175

stanovanj (v Žerjavki 17). Preostale zgradbe so kmetijski objekti, gospodarska

poslopja, drvarnice in hlevi.

 

V leksikonih so Trboje predstavljene kot zdrav, miren kraj z lepo lego.