Na simbolni ravni so za vsako cerkev še zlasti pomembni zvonovi. Zaradi spleta (nesrečnih) okoliščin jih je v Trbojah pelo že veliko. Prvi znani zvonovi so bili bronasti. V zapisih, ki opisujejo požar iz leta 1883, je zapisano, da so se »zvonovi stopili v bronasto kepo« (Župnija Trboje 1928; Slovenec 1911). Le pol leta po požaru so blagoslovili tri nove zvonovi, ki so bili uglašeni v trdem trizvoku »es-g-hes«. Zvonovi so bili vliti leta 1883 v ljubljanski zvonarni in livarni Alberta Samassa. Imeli so premer 121 : 97 : 85 ter 1.920 kg skupne teže. Na vsakem zvonu je bila vlita tudi podoba. Na velikem 1.081 kg težkem zvonu so bile podobe Kristusa na križu, poleg njega sta bila upodobljena Marija in Janez, podoba Marije v nebeški slavi in podoba sv. Nikolaja. Srednji zvon je tehtal 500 kg, na njem pa je bila podoba križa, sv. Treh kraljev z zvezdo in sv. Florjana. Mali zvon (339 kg, imel naj bi imel jasen, odločen glas) so krasile podobe križa, sv. Urha in sv. Janeza Nepomuka (Zgodnja Danica 1900).

Med prvo svetovno vojno so morali na zahtevo avstrijske vojske, ob splošnem zgražanju in žalosti, predati dva zvonova. Kronist (Župnija Trboje 1928) piše da je »zloglasna avstrijska vojna uprava ugrabila dva zvona … s tem je najbrž Avstriji odzvonilo … odzvonila si je sama«. Bronasti zvonovi so bili med vojno namreč dragocen vir za bron, ki so ga pretopili v topove in podobno orožje. 16. 12. 1916 so odpeljali veliki zvon »es«, težak 1.069 kg, 3. 9. 1917 pa še srednji zvon »g«, težak 497 kg (odškodnina je znašala štiri krone za kg). Dekleta so v ta namen vsak zvon, ko je ta odbil svojo zadnjo melodijo, ozaljšale s črnim trakom in šopkom suhih rož. V zvoniku je ostal le mali zvon »hes«, težak 339 kg. Župljani so kaj hitro naročili nov, 519 kg težak jekleni zvon, ki so ga vlili v fužinah na Jesenicah. Dobili in blagoslovili so ga 15. 6. 1918, zvon pa ima glas »cis« (oziroma »des«). Tako sta zvonova pela v mali terci »hes-des«.

Leta 1920 so župljani predlagali nakup novih, večjih zvonov. Zaradi visoke cene brona so predlagali velike, vendar jeklene (nekateri jim rečejo železni zvonovi) in to celo štiri (prej so imeli tri manjše). Župnik sprva ni bil preveč navdušen, saj je menil, da so zvonovi lahko le bronasti, da so preveliki za tako malo župnijo in da naj bodo le trije (saj naj ne bi bilo dovolj prostora v zvoniku), vendar je zaradi velike želje župljanov popustil; zvonove so naročili še isto leto. Veliki zvon z glasom globoki »C«, težak 1.997 kg, in drugi z glasom »E«, težak 872 kg, sta bila pripeljana v Trboje na kvatrno sredo 15. 12. 1918, blagoslovljena dva in potegnjena v zvonik tri dni pozneje. Prvič sta zapela 23. 12. 1918. Manjša zvonova, pripeljana 11. 3. 1921, sta bila težka 676 kg (»gis«) in 228 kg (»C«). Ker manjši ni prispeval k ubrani harmoniji petja zvonov, so ga zamenjali in namesto njega 18. 7. 1921 dobili zvon z glasom »h«, težak 340 kilogramov. Preden so ga obesili, je bilo treba preurediti zvonik (izklesati veliko materiala ter obnoviti nekoliko dotrajan zid), da je bilo v njem prostora za štiri zvonove, ki še danes pojejo v melodiji »C-E-gis-h« (Župnija Trboje 1928).

Mali zvon
Mali zvon, leto MCMXXI (1921). Vir: Arhiv župnije Trboje

Mali zvon iz leta 1883 (edini, ki je »preživel« vojne čase) se je pri zamenjavi zvonov razbil in so ga prodali Kranjski industrijski družbi na Jesenicah, večji jekleni zvon iz leta 1918 pa podružnici sv. Neže v kovorski župniji. Leta 1927 so zaradi zamakanja strehe na cerkvenem zvoniku nastopile težave z zvonovi. Eden izmed tramov (»špirovcev«) je namreč do polovice zgnil, kar je povzročilo, da je veliki zvon zlezel na eno stran, se nagnil in ni več zvonil. Ko so ga podprli in dvignili, so opazili, da sta obe »traverzi«, ki ga nosita, počeni; ena popolnoma, druga do polovice. To je bila posledica napake ob obešanju zvonov, ko so morali zaradi vijakov izsekati nekaj lesa v tramu, s čimer je zvon izgubil menda kar tretjino svoje moči. Ob popravilu so podvomili tudi v nosilnost tramu, poleg tega se je pod tem tramom že krušil zid. Težava je nastala, ker so nove jeklene zvonove, ki so bili še enkrat težji od starih, montirali na staro ogrodje; tedanji župnik se je jezil, da so delo opravili po »trbojsko«. Tramovje so sicer za silo popravili, saj so vse skupaj držali le les in dve železni vezi, pa se je že takoj zdelo, da ne pojejo lepo. Zato je leta 1928 po več hudih besedah med župljani in župnikom zadevo dobro uredil sin krovca, kateremu mu to delo prej ni uspelo. Nad novo melodijo in lahkotnostjo zvonjenja so bili vsi navdušeni.
Novo popravilo zvonika je sledilo leta 1930, leta 1931 pa so popravili »prevešen« zvon (Župnija Trboje 1928). Večjih težav z zvonovi ni bilo do 1. 1. 1966, ko se je med jutranjim zvonjenjem odtrgal kembelj velikega zvona.
Leto 1982 je prišlo do velike spremembe, saj so se v Trbojah odločili za »električno zvonjenje«. Naredili so nove kembeljne za vse štiri zvonove, te pa dopolnili z mehanizmom, napeljali so napeljavo za avtomatiko. Dela je opravil Starman iz Žleb. 7. 4. 1982 so v Trbojah začeli zvoniti »na elektriko«. Zvonjenje zvonov je mogoče programirati, preko »avtomatike« v zakristiji pa se jih lahko upravlja tudi ročno. Med pritrkavanjem se »avtomatika« izklopi.

Trbojski zvonovi
Trbojski zvonovi danes. Vir: Arhiv župnije Trboje

Prav pritrkavanje ima v Trbojah dolgo tradicijo. Običaj se je prenašal iz roda v rod, trbojskim pritrkovalcem pa so med menjavami generacij radi priskočili na pomoč tudi pritrkovalci iz Moš. Nova generacija mlajših pritrkovalcev, ki se je oblikovala na začetku novega tisočletja, redno skrbi, da so praznovanja v Trbojah obogatena z ubranim pritrkavanjem zvonov.