Pokopališče
Pokopališče  Vir: Arhiv župnije Trboje

Prvi zapis o Trbojah je povezan s pogrebno pravico, zato lahko domnevamo, da so imeli že v daljni preteklosti urejen prostor za pokopavanje. Prvi zapis, ki omenja pokopališče, sega v 15. stoletje. Iz zapisov je razvidno, da je bilo v 15. stoletju pokopališče na vrhu rahlega (Marijinega) grička, takoj med cerkvijo in cerkvenim obzidjem. Najverjetneje je bilo zaradi pomanjkanja prostora staro pokopališče ob cerkvi opuščeno, novo pa je bilo oblikovano na robu vasi, ob cesti v Smlednik.

Prva bolj jasna podoba pokopališča je znana z začetka 20. stoletja, ko so pokopališče tudi razširili (ker je segal že na sosednjo njivo, je včasih hudomušno imenovan tudi »Jršinov repše«). Vhod na pokopališče je bil s severovzhodne strani, z glavne ceste proti Smledniku. Pokopališče je bilo okoli leta 1924 precej zanemarjeno, ograja dotrajana, grobovi brez reda, ni bilo ne poti ne vrst. Zato je župnik Cuderman na pokopališču sklical vse posestnike, da jim je razložil svetost in pomen tega kraja ter preureditveni načrt. Čez pokopališče naj bi potekala glavna pot, druga pota pa njej navzkriž. Grobovi naj bi bili poravnani v vrste, med njimi pa manjše poti. V zgornji konec pokopališča naj bi postavili križ. Ker so bili nekateri kamniti spomeniki zelo veliki, je zmanjkovalo prostora. Odločili so se, da vsaka hiša kupi prostor za dva ali tri grobove, kjer se bodo pokopavali vsi iz rodbine, za vse pokopane pa zadošča en spomenik (Župnija Trboje 1928). Istega leta so se lotili prenove, vendar je skupinski duh hitro pojenjal, tako da je za preureditev, to je odkop zemlje in navoz peska ter ureditev poti, župnik plačal domačina. Nastali bojkot so si nekateri razlagali z zamero nekaterih, ker je župnik že ob začetku svojega delovanja označil nekatere stvari v vasi za slabe oziroma potrebne popravila, spet drugim pa se je prenova pokopališča zdela velika predrznost, motenje duš umrlih in poseg v intimnost tako posameznika kot vasi.

Pogrebna procesija
Pogrebna procesija. Vir: Arhiv župljanov

Leta 1965 so urejali park pred pokopališčem. Pokopališče so ponovno prenavljali leta 1969, ko je dobilo urejeno podobo. Prestavili so vhod, ki je sedaj s severne, vaške poti, uredili glavno pot po sredi pokopališča, na koncu poti postavili mogočen križ, poti v vrstah poravnali ter razširili in napeljali vodo. Novi del pokopališča je bil s pooblastilom nadškofijskega ordinariata blagoslovljen maja 1969.

Slovesnost
Slovesnost ob ureditvi pokopališča. Vir: Arhiv župljanov
Portal pokopališča
Pogled na portal pokopališča pred preureditvijo (1964). Vir: Arhiv Krajevne skupnosti Trboje

Pokopališki prostor je bil nato deležen še dveh večjih sprememb. Konec oktobra 1994 so v parku pred pokopališčem, na mestu spomenika padlim v drugi svetovni vojni, ki je bil pozneje obnovljen in prestavljen na drugo stran parka, začeli graditi poslovilne vežice. V stavbi tristrane, razgibane oblike so dve vežici, kuhinja ter sanitarije, pred njo pa pokrit sprejemni prostor. Vežice, ki so velika pridobitev za kraj, so bile opremljene in blagoslovljene oktobra 1995. Zaradi pomanjkanja prostora so pokopališče leta 2004 razširili in obnovili. Povečali so ga za približno petino, umaknili odlagališče za grobovne ostanke – vence, rože, sveče – obnovili »kajnar« (stavba z orodji in opremo, ki se uporabljajo pri pogrebih) in oblikovali nov prostor za žarne grobove. Postavili so novo kamnito pokopališko ograjo, namestili dvoje ličnih kovinskih vrat, uredili park okrog poslovilnih vežic ter parkirišče (z novo lokalno ureditvijo 1995 pokopališče ureja Občina Šenčur). V vsem tem času je bil večkrat obnovljen tudi križ na pokopališču, zaradi stalne izpostavljenosti vremenskim vplivom pa ga je treba vedno znova obnavljati. Danes je pokopališče v Trbojah s parkom in poslovilnimi vežicami lepo urejeno, skrb za grobove pa znamenje spoštljivega spomina na rajne.

Poslovilne vežice
Poslovilne vežice. Vir: Arhiv župnije Trboje