Ljudje so v zgodovini oblikovali različne ponazoritve (slike, kipe, podobe, …), s katerimi so želeli sporočiti določeno vsebino ali jo ohraniti za prihodnje generacije. Tako so nastajali simboli z močno sporočilno in povezovalno močjo (npr. križ). Njihova govorica je univerzalna in se prenaša iz roda v rod. S poznavanjem simbolov je laže razumeti sporočilo časa, način razmišljanja ali pomen dogodkov.
Hkrati pa to tudi pomeni, da lahko podobni ali celo identični simboli, ki so nastali pod različnimi vplivi, prinašajo različna sporočila.

Marijin znak
Marijin znak na stropu cerkve. Vir: Arhiv župnije Trboje

V župniji Trboje so številni simboli povezani z zavetnico in s svetniki, pri katerih so župljani iskali in našli priprošnjo, uteho in tolažbo. Nekateri simboli se večkrat ponovijo (npr. v cerkvi, na kapelici), kar kaže, da so imeli v življenju župnije in kraja večji pomen. Simbolni vidiki podob in znamenj trbojske župnije so deloma povzeti in prirejeni po obširni zbirki Leto svetnikov I–IV avtorjev Maksa Miklavčiča in Jožeta Dolenca, prenovljeni in razširjeni izdaji Leta svetnikov
iz leta 2001 in knjige Papeži od Petra do Janeza Pavla II. (Benedik, Papeži od Petra do Janeza Pavla II. Celje: Mohorjeva družba 1989).
Najpomembnejši simbol je (s svojim življenjem ter z njej posvečenim prazničnem dnevu) Marija Vnebovzeta, zavetnica trbojske župnije. Njej je posvečena tudi cerkev.

Simbolika Marije Vnebovzete zrcali vsebino božjega in spominja, da je cilj zemeljskega romanja večno življenje v nebesih. Praznik Marijinega vnebovzetja se praznuje 15. avgusta (veliki šmaren), farno žegnanje pa se praznuje prvo nedeljo po velikem šmarnu.
Marijino vnebovzetje je najstarejši Marijin praznik, saj so ga v Jeruzalemu že v 5. stoletju obhajali kot spomin na dan, ko je Marija zaspala (lat. Dormitio). Versko resnico, da je bila Marija »po končanem teku svojega zemeljskega življenja s telesom in z dušo vzeta v nebeško slavo«, je slovesno razglasil papež Pij XII . 1. 11. 1950

Marija Vnebovzeta
Marija Vnebovzeta

Marija je kot Devica Marija Kraljica pogosto upodobljena oziroma imenovana zaradi prepričanja, da kraljevo veličastvo Božjega Sina odseva tudi nanjo. Podobe Marije Kraljice so znane že iz umetniških upodobitev najzgodnejšega krščanstva, v molitvah so pogosto uporabljeni izrazi iz srednjega veka:
»Pozdravljena, Kraljica«; »Raduj se, Kraljica nebeška«, »Zdrava, o nebes Kraljica«. Papež Pij XII ., ki jo je zaradi konca druge svetovne vojne imenoval tudi Kraljica Miru, je leta 1954 uvedel praznik Marije Kraljice; praznik se obhaja 22. avgusta.
Kip Device Marije Kraljice je na glavnem oltarju in v Marijini kapelici.

Devica Marija Kraljica
Devica Marija Kraljica

Sv. Jožef je deviški mož Matere Božje, Jezusov oče po postavi in varuh vesoljne Cerkve. V oltarju na nek način zaokroža tudi podobo sv. Družine. Je mož pravičnega in dobrega srca, mož neomajnega zaupanja v Boga, mož vere in pokorščine, mož deviške spoštljivosti, zvestega dela in skrbnosti za družino. K sv. Jožefu se verniki radi zatekamo zlasti v težavnih družinskih zadevah, pa tudi v gospodarskih in podobnih stiskah. Priporočajo se mu mladi ljudje v boju za ohranitev svoje čistosti. Je zgled in priprošnjik vsem tistim, ki si morajo s trdim delom služiti svoj kruh. Ker je bil sv. Jožef deležen sreče, da sta ob njegovi smrtni postelji stala Jezus in Marija, velja za posebnega pomočnika ter priprošnjika za srečno zadnjo uro. Njegovi atributi so tesarsko orodje in bela lilija. God sv. Jožefa je 19. marca, praznik Jožefa Delavca pa 1. maja.

Sv. Jožef
Sv. Jožef

Sv. Martin (316/317–397) je z dvanajstimi leti proti volji poganskih staršev prosil za sprejem med katehumene. Stopil je v državno vojsko in postal častnik gardne konjenice. Bil je izredno skromen, živel je čisto in izkazoval nesebično ljubezen do bližnjega. Ko je nekoč zagledal pred mestom napol oblečenega in premraženega berača, je brez premisleka z mečem razpolovil svoj plašč in ga pol dal beraču (več mu ni smel dati, sajje bil last rimske vojske in je posamezniku pripadala le polovica). Ponoči se mu je prikazal Kristus, ogrnjen z darovano polovico plašča, in rekel angelom, ki so ga spremljali: »S tem plaščem me je odel še nekrščeni Martin.« Kmalu nato se je Martin dal krstiti. Poslovil se je od cesarske službe, živel kot puščavnik blizu Milana, leta 371 pa je postal škof. Vneto se je boril proti verski površnosti in slabosti, skrbel za čistost vere in pomagal povsod, kjer je bila huda stiska. Sv. Martin je med drugim zavetnik vojakov, kovačev, gostilničarjev in abstinentov ter mlinarjev, pa tudi domačih živali in gosi. Njegovi atributi so: obuja mrtvega dečka, deli plašč, gos; goduje 11. novembra.

Sv. Martin
Sv. Martin

Sv. Joahim in Ana sta največkrat upodobljena skupaj, pogosto na Marijinih oltarjih. Živela sta bogaboječe in pravično. Svoje premoženje sta razdelila na tri dele: enega za svetišče, drugega za ubožce in tretjega za njuno preživnino. Glede otrok sta bila v vztrajnosti molitve uslišana šele na starost. V tej vztrajnosti je njuno svetništvo, v tej vztrajnosti je tudi poroštvo, da Bog molitev usliši. Svojega otroka, Marijo, sta izročila v varstvo duhovnikom.
Ana je postala simbol materinstva, Joahim očetovstva. Sv. Ana je priprošnjica za mnoge težave (deklet, mater, vdov) ter zavetnica za mnogotere stanove, med drugim tudi za mlinarje in brodarje; njun god obhajamo 26. julija.

Sv. Mihael v Novi zavezi nastopa kot voditelj angelov in varuh Cerkve, ki v silovitem boju s hudobnim duhom doseže sijajno zmago. Ker mu Bog določa naloge, ki zahtevajo posebno moč, je sv. Mihael priprošnjik za ljudi pred Bogom.
Navzoč je pri umirajočih, vodi duše v nebesa (jih tehta). Je zavetnik umirajočih, njegova atributa sta meč in tehtnica.
Praznik nadangela Mihaela se praznuje 29. septembra (skupaj z nadangeloma Gabrielom in Rafaelom).

Sv. Mihael

Srce Marijino pa se povezuje s pobožnostjo čaščenja Marijinega brezmadežnega Srca kot simbola Marijinih vrlin, zlasti ljubezni do Boga in ljudi. Čaščenje se je začelo v 17. stoletju in se na podlagi fatimskih prikazovanj in sporočil močno razširilo.
Papež Pij XII . je leta 1942 ves svet posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Leta 1855 je bil uradno razglašen za ne obvezni, leta 1996 pa za obvezni praznik.
Praznik Srca Marijinega je premakljiv praznik in se praznuje dan po prazniku Srca Jezusovega, tj. na tretjo soboto po binkoštih.

Srce Jezusovo se povezuje s čaščenjem Jezusovega Brezmadežnega Srca in simbolizira Jezusovo ljubezen do vsega človeštva. Čaščenje je po srednjeveški vnemi ponovno obudila francoska redovnica sv. Marjeta Marija Alacoque v 17. stoletju. Imela je več videnj, v katerih ji je Jezus pokazal svoje srce, ki je gorelo v ljubezni do vseh ljudi. Največ so k razširitvi čaščenja Srca Jezusovega prispevali jezuiti (pripadniki Družbe Jezusove).
Papež Pij IX. je leta 1856 določil, da se praznik Srca Jezusovega uradno praznuje v celotni Rimskokatoliški cerkvi.
Praznik Srca Jezusovega je premakljiv praznik, praznuje se na tretji petek po binkoštih (osem dni po prazniku sv. Rešnjega telesa).

Srce Jezusovo

Sv. Nikolaj (Miklavž) (med 270–286 (Patras, današnja Turčija)–6. 12. med 326–351 (Mira, današnja Turčija)) je bil škof v Miri. Živel je pobožno, bil je dober do bližnjega, do sebe pa oster. Premožnim staršem se je rodil šele več let po njuni poroki, ko že nista več pričakovala otrok. Sina Nikolaja sta vzgojila v bogaboječnosti in ga poslala v dobre šole. Stric škof ga je posvetil v duhovnika. Ko sta starša umrla za kugo, je podedoval veliko premoženje, ki ga je razdelil med reveže. Ko se v Miri niso mogli zediniti, koga naj izvolijo na izpraznjeni škofovski sedež, so se po goreči molitvi in navdihu sv. Duha odločili, da bo postal škof tisti duhovnik, ki bo naslednji dan prvi stopil v cerkev; in to je bil prav Nikolaj. Med vladanjem cesarja Dioklecijana in preganjanjem kristjanov so ga prijeli in vrgli v ječo, kjer je veliko pretrpel. Ko je cesar Konstantin priznal krščanstvo za državno vero, se je vrnil v Miro. Udeležil se je koncila v Niceji, kjer je z drugimi škofi obsodil Arijeve zmote. Umrl je v visoki starosti okoli leta 350.

Znana je legenda o skrivni obdaritvi treh deklet, ki se zaradi revščine niso mogle poročiti. Sveti Miklavž je eden izmed najbolj priljubljenih svetnikov. Še posebej se ga veselijo otroci, saj v noči iz 5. na 6. december obdaruje pridne otroke. V Sloveniji mu je od vseh svetnikov posvečenih največ cerkva (116). Priporočajo se mu mlade neveste za srečno poroko. Najpogosteje je upodobljen v škofovski obleki, s tremi zlatimi kroglami na knjigi. Med drugim je zavetnik trgovcev, popotnikov, mlinarjev in splavarjev; goduje 6. decembra.

Svetopisemski mož Job je živel okrog leta 1000 pred Kristusom v mestu Uz (vzhodno od Palestine, severozahodna Arabija). Bil je bogat, pošten in pravičen mož, preizkušan v veri. V enem dnevu je izgubil vse premoženje in otroke, ko so njegovo telo prekrile še gnojne rane, se mu je izneverila še žena. Kljub preizkušanju pa Job še vedno zaupa v Boga. Prijatelji so se njegovi trdni veri, da Bog dela vse dobro in prav, posmehovali. Ko je Job sprejel trpljenje in odpustil prijateljem, ki so ga zaradi trpljenja zasmehovali, je Bog nagradil njegovo vero in potrpežljivost. Vrnil mu je družino, premoženje in prijatelje ter mu naklonil dolgo življenje. Včasih je bil sv. Job zelo čaščen kot priprošnjik v kužnih boleznih, najpogostejše pa so njegove upodobite v romarskih cerkvah. Spominjamo se ga 10. maja.

Sv. Job

Vzgajan v krščanski veri, se je sv. Donat (140–173) s 16. leti pridružil 12. rimski legiji. Kmalu je postal osebni stražar cesarja Marka Avrelija. Leta 173, ko je bila legija na Moravskem obkoljena, so jo doletele kužne bolezni, žeja in lakota. Ko je Donat s svojimi vojaki (kristjani) prosil Boga za pomoč, je strašna nevihta pokončala in pregnala sovražnike. Rimljani so priznali, da je Bog naredil čudež na Donatovo prošnjo, zato so njegov polk poimenovali gromeča legija. Kmalu po bitki so Donata zaradi spletk mučili in usmrtili. Pokopali so ga v katakombah sv. Neže v Rimu. Njegove posmrtne ostanke so leta 1646 izkopali in leta 1652 izročili jezuitski cerkvi v Bad Münstereiflu. Zadnji dan prenosa (30. 6. 1652), ko so bile relikvije v cerkvi sv. Martina v Euskirchnu v Porenju, se je razbesnela strašna nevihta s številnimi strelami. Ena med njimi je pri sklepnem mašnem blagoslovu udarila v cerkev in duhovnika. Ogenj se je razširil na oltar in duhovnikova oblačila so zagorela. Ko se je duhovnik priporočil sv. Donatu, je bil oltar čudežno obnovljen, duhovnik pa ozdravljen.

Sv. vojak Donat

Ob rojstvu Odrešenika so se prišli poklonit učenjaki (modri) z Vzhoda. Njihovo število in njihova imena iz Svetega pisma niso znana. Po legendi iz 6. stoletja naj bi bili trije: Gašper (Casper), Miha (Melhior) in Boltežar (Baltazar). Bili so učeni možje odličnega rodu. Sledili so zvezdi in našli Dete. Tako se je rojstvo pravega Kralja zasvetilo od sončnega vzhoda do zahoda. Počastili so ga kot pravega Kralja in mu darovali zlata, kadila in mire. Ker so razglasili rojstvo Jezusa Kristusa, se praznik imenuje Gospodovo razglašenje. Sv. Trije kralji so priprošnjiki proti epilepsiji in neurju ter med drugim zavetniki popotnikov in romarjev. Njihovi atributi so: možje, obloženi z darovi; praznik Gospodovega razglašenja se praznuje 6. januarja.

Sv. Trije kralji

Sv. Lenart (5. st. (Francija)–559 (Noblacu, Francija)) je bil sin plemiške frankovske družine. Povzpel se je do uglednega kraljevega svetovalca. Ko mu je reimski nadškof predstavil krščansko vero, ga je tako prevzela, da se je kmalu dal krstiti in se odrekel vsem prednostim plemiškega naslova in dvora. Posvečen je bil v duhovnika in pozneje v škofa. Zapustil je Reims in vstopil v samostan, živel kot puščavnik, pozneje pa zgradil samostan. Skrbel je za spreobrnjenje kaznjencev. Pomiloščenim je priskrbel zaposlitev in jih obvaroval brezdelja in povrnitve v stare grehe. Zato je sv. Lenart zavetnik jetnikov in ga pogosto upodabljajo z razbitimi verigami, častimo pa ga tudi kot zavetnika živine, zlasti konj. Sv. Lenart je umrl leta 559 kot opat v Noblacu v Franciji. Upodabljajo ga v črnem meniškem oblačilu z opatskimi atributi (palica). Poleg teh ima pri sebi še druge atribute: knjigo, verige, klado za noge, vole in konje; njegov god obhajamo 6. novembra.

Sv. Lenart

Sv. Anton Padovanski (1195 (Lizbona) – 1231 (Padova)) je bil redovnik in cerkveni učitelj, eden najbolj priljubljenih svetnikov novejše dobe. Nekaj časa je bil profesor v samostanu v Bologni, deloval je v južni in srednji Franciji, nazadnje pa v Italiji. Slovel je kot odličen pridigar, osebno pa je bil izjemno preprost in skromen. Kot Avguštinov menih se je soočil s posmrtnimi ostanki prvih frančiškanskih mučencev, kar ga je tako prevzelo, da je prestopil med frančiškane (Frančiškove sinove). Po kapitlju je postal največji pridigar svojega časa. Odlikovala ga je globoka ljubezen do Križanega in Marije. V svojih govorih je grajal tudi napake duhovnikov in škofov. Uvedel je vsakodnevne postne (spokorne) pridige. Pokopan je v Padovi, nad njegovim grobom je zgrajena veličastna bazilika. Papež Pij XII. ga je samo 11 mesecev po smrti razglasil za svetnika.
Sv. Anton Padovanski je zavetnik zaročencev in poročenih ter priprošnjik pri iskanju izgubljenih reči. Njegovi atributi so: lilija, ki je simbol čistosti, otrok Jezus v njegovem naročju; goduje 13. junija.

Sv. Anton Padovanski

Sv. Florjan (ok. 250 (Cetium/Zeiselmauer pri Tullnu, Avstrija)–ok. 304 (Lorch, Avstrija)) je živel kot rimski uradnik v mestu Cetium (St. Poelten). Ob ponovnem preganjanju kristjanov je med vladanjem cesarja Dioklecijana ta izdal ukaz, da mora vsak ali darovati rimskim državnim bogovom ali pa umreti. Cesarjev ukaz se je strogo izvajal. Florjan je kristjane, ki so v ječi čakali na smrt, želel opogumiti, a so ga pri tem ujeli. Po priznanju, da je kristjan in pripravljen pretrpeti za Kristusa tudi najhujše muke, so ga hudo mučili, nato pa so mu navezali težak kamen in ga vrgli v valove reke Enns. Umrl je mučeniške smrti leta 304.

Sv. Florjan je zavetnik gasilcev in priprošnjik pred ognjem oziroma za pomoč pri požarih. Upodobljen je kot rimski častnik v nadzemeljski luči, obdan z oklepom in s križem na prsih; v desnici drži poveljniški prapor, ob njem pa izliva angel iz vrča vodo nad gorečo vasico.

V Trbojah je postal priljubljen priprošnjik še zlasti po velikem požaru leta 1883.

Vera, upanje in ljubezen so tri duhovne milosti, največja pa je po Kristusovih besedah ljubezen.
Tako je vse zapovedi Mojzesove postave združil v dve, obe temeljita na ljubezni: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem.« To je največja in prva zapoved.
Druga pa je njej podobna: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki (Mt 22,34–40)«.

Vera, upanje, ljubezen

Sv. Celestin (4. stoletje (Kampanija, Italija)–27. 7. 432 (Rim)). Od mladosti je bil vzgajan v samostanu. Postal je diakon papeža Inocesta I., kasneje, leta 422, pa 43. papež. Zaradi teoloških dilem je leta 431 potekal vesoljni koncil v Efezu (za vzhodne škofe). Na podlagi njegovega pisma je koncil obsodil nestorijanstvo (dve osebi v Kristusu, božja in človeška, zavračanje Marijinega božjega materinstvo) ter sprejel dogmo, da je Marija Božja mati. Z določilom, da naj duhovniki pred mašo molijo psalme, je papež Celestin I. postavil temelje poznejšega obveznega branja (molitve) brevirja. Leta 431 je na Irsko poslal škofa Paladija, nekaj dni pred smrtjo pa še škofa Patrika, ki je pokristjanil deželo (irsko: Naomh Pádraig). Po smrti 27. 7. 432 v Rimu je bil pokopan v Priscilinih katakombah, pozneje (817) pa so njegove relikvije prenesli v cerkev svete Prakside. God svetega Celestina se obhaja 27. julija. Podatki glede relikvij sv. Viktorja niso jasni, saj je bilo Viktorjev mučencev več. Najverjetneje pa gre za rimskega mučenca sv. Viktorja (Aleksandrijskega) iz 4. stoletja, ki goduje 17. maja.

Celestin in Viktor
Sv. Celestin in Viktor

Najpomembnejši simbol krščanstva je križ. Na križu je trpel Božji Sin Jezus Kristus. Na njem je umrl On, ki ga je Bog dal za nas vse, ki je vstal od mrtvih in sedaj pri Očetu prosi za nas. Križ nas spominja, da je Božja ljubezen tako velika in močna, da je darovala lastnega Sina za odrešenje človeka. Po križu prihaja ljubezen, odrešenje, pomoč. Verni človek časti podobo križa, saj ga spominja na neizmerno ljubezen Boga do človeka, in opominja, naj živi zgledno krščansko življenje. Številni križi zaznamujejo naša pota in smeri, meje in prehode ter razpotja. V znamenju križa sredi vasi je skrita prošnja, naj Bog varuje vaščane pred vsem hudim, križ sredi polja prosi za varstvo pred neurji in točo, za obilno žetev, ob križu na razpotjih pa popotnik prosi za srečno pot.

Sveta Trojica predstavlja eno od poimenovanj Boga, ki se pojavlja v treh različnih osebah, kot Bog Oče, Bog Sin in Sveti Duh. Prva filozofska razlaga Svete Trojice je bila podana na prvem ekumenskem koncilu leta 325 v Nikeji.

Tri Božje osebe ponazarjajo različne funkcije:

Bog Oče: stvarnik nebes in zemlje (duhovnega in stvarnega sveta),

vseh vidnih in nevidnih stvari (materialnih in duhovnih) stvari.

Bog Sin: rojen (v duhovnem smislu) iz Boga Očeta že ob začetku časov,

kot odrešenik človeštva, ki se je utelesil kot Jezus Kristus.

Sveti Duh: izhaja iz Očeta in Sina kot vir modrosti,

ki ljudem posreduje Božje vrline in kreposti.

Praznik Svete Trojice obhajamo na nedeljo po binkoštih. Simbolika Svete Trojice se v različnih oblikah vedno znova ponazarja: ko se pokrižamo (v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha), pri krščevanju (krščuje se v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha), pri izpovedovanju veroizpovedi (credo; Verujem v Boga …), … Tudi sicer se pri priprošnjah, molitvah in zahvaljevanju pogosto uporablja vzklik, ki ga je (v 4. stoletju) uvedel papež Damaz I. ob koncu psalmov.

Božje oko
Božje oko (Sveta Trojica, Presveta Trojica)