Za duhovno rast in obstoj župnije je ključna vloga dušnih pastirjev. Njihova odgovornost je velika, delo pa odgovorno. Nekateri sadovi njihovega dela so vidni prej, kot je to pri obnovah in gradnjah, drugi šele čez čas, kot je to v primeru duhovne in vzgojne dejavnosti, nekateri morda nikoli. Zato bi bilo krivično presojati posameznike samo po vidnih delovnih rezultatih. Vidni ali nevidni: sadovi njihovega dela večinoma ostajajo v župniji.

Mašni plašč
Mašni plašč. Vir: Arhiv župnije Trboje

Stari rek »Po duhovnikih gor, po duhovnikih dol« se nanaša na versko življenje in živost vere v župniji. Prav gotovo je duhovnik tisti vzor, ki spodbuja župnijo. Ni pa »edini in vsemogočen«, zato tudi on potrebuje podporo. Zdi se, da je bilo v vseh teh letih v Trbojah veliko zavedanja o nujnosti vzajemnega sodelovanja. Iz zapisov se razbere, da je prihajalo tudi do nesoglasij, vendar so bili spori večinoma hitro zglajeni. Pogosto tudi zato, ker je samo skupno delovanje prinašalo uspeh (nastanek lokalije, ustanovitev župnije, gospodarske obnove, …).

Duhovniki do ustanovitve župnije

V Trbojah se je do nastanka župnije zamenjalo 19 stalnih duhovnikov. Njihov položaj, nazivi in naslovi so se spreminjali glede na pristojnost krajevne cerkve oziroma cerkvene ureditve. Omenimo le nekatere:

–– kurat; kurati so bili duhovniki, ki so v Trbojah le službovali, niso pa imeli pristojnosti cerkvenega upravljanja,

–– lokalist; gre za naslov duhovnika, ki službuje na lokaliji, t. j. teritorialno in delno upravna enota Katoliške cerkve, ki ima stalnega duhovnika in je podrejena župniji (v našem primeru Smledniku),

–– ekspozit; duhovnik, ki službuje na ekspozituri, teritorialni enoti Katoliške cerkve, ki ima stalnega duhovnika in je podrejena župniji.

Anton Frančišek Jakše (Jagshe)

Prvi znani stalni duhovnik v Trbojah je bil Anton Frančišek Jakše. Rojen je bil na Kranjskem leta 1721 ali 1723. Študij bogoslovja je končal v Ljubljani, v mašnika je bil posvečen 18. 12. 1745 na naslov kranjskega meščanstva. Služboval je pri Sv. Joštu nad Kranjem (1748–1751, operarius) in na Bledu (1751–1769, subsidiar). Leta 1769 je prišel z Bleda v Trboje. Bil je zgleden duhovnik, dober govornik in bistrega uma (Pokorn 1908: 262). Po naravi je bil sicer bolj samotar in melanholik, sicer pa priljubljen mož, ki so ga imeli ljudje radi. Iz Trboj je po enem letu odšel na Vransko v Skale. Leta 1771 je postal župnik v Kamni Gorici, kjer je pastiroval do svoje smrti 15. 4. 1789 (Pokorn, Šematizem duhovnikov in duhovnij v ljubljanski nadškofiji l. 1788. Ponatisk iz Zgodovinskega zbornika. Ljubljana: Knezo-škofijski ordinariat ljubljanski, 1908).

Andrej Špenko

Rojen je bil leta 1745 v Vodicah, študij bogoslovja je končal v Ljubljani, v mašnika pa je bil posvečen leta 1773 na naslovu smlejskega gospostva. Najprej je služboval kot kurat v Ljubljani (1773–1775), nato kot substitut v Svibnem (1775–1778), od tam je prišel leta 1778 za beneficija (upravljalca cerkvenega premoženja) v Smlednik. Že istega leta je postal kurat v Trbojah, kjer je ostal 24 let, vse do smrti 29. 1. 1802. Kronist (Župnija Trboje 1928) o njem piše, da je živel zgledno življenje. Zgodovinsko gledano je leta 1787 postal prvi trbojski lokalist.

Martin Šumrek (Sumrek)

Rojen je bil 1. 11. 1749 v šentpeterski župniji v Ljubljani. Bogoslovje je doštudiral v Ljubljani, kje je bil 25. 9. 1775 na naslovu nekaterih freisinških (brižinskih) podložnikov tudi posvečen v mašnika. Najprej je služboval kot uršulinski kaplan v Ljubljani (1775–1786), nato pa v Št. Vidu (1786–1800). Leta 1800 je postal beneficiat v Skaručni, od koder je leta 1803 prišel v Trboje. V Trbojah je deloval do svoje smrti 12. 4. 1806. Bil je zdrav, zmožen in dober govornik, značajen, zgleden in brez graje (Pokorn 1908: 81).

Gabrijel Dornik

Rojen je bil leta 1749 v Kranju. Bogoslovje je končal kot redovnik in bil kot tak 27. 3. 1773 v Ljubljani posvečen v mašnika. Kot redovnik kapucin je najprej služboval pri Sv. Katarini v Topolu (1787–1801), nato pa v Lešah (1801–1806). Ko je v leta 1806 francoska oblast odpravila lokalijo, je prišel v Trboje, kjer je kot ekspozit deloval do upokojitve leta 1816. Novembra 1816 je odšel v Naklo, kjer je ostal do adventa 1817, nato pa na Blejsko Dobravo, kjer je 20. 2. 1822 umrl. Bil je dober govornik, zmožen, žal pa slabotnega zdravja. Svoje bogoslovne nauke je zasebno dovršil kot redovnik. Bil je goreč in natančen duhovnik, zglednega življenja, pobožen mož, katerega so ljudje imeli radi (Pokorn 1908: 82).

Josip Kmet

Rojen je bil leta 1745, v mašnika je bil posvečen 6. 9. 1804, ko je bil star 59 let. Služboval je v Horjulu (1804–1805), pri Št. Vidu v Žilcah pri Cerknici (1805–1807), bil subsidiarij v Preski (1807–1808), kaplan na Trati (1808–1811) in v Smledniku (1811–1813), vikar v Dobrepolju (1812–1814), Čemšeniku (1814–1816) in provizor v Vranji peči pri Kamniku (1816–1821). Ko se je 5. 1. 1821 upokojil, je prišel v Trboje, kjer je 4. 3. 1823 umrl.

Josip (Jožef) Mesisnel (Messissneu)

Rojen je bil 18. 3. 1747 v Erzelju na Vipavskem, bogoslužje je doštudiral v Gorici, v duhovnika pa je bil posvečen 19. 12. 1772. Služboval je kot subsidiarij v Vipavi (1773–1776), misarij na Uncu (1776–1780), manemisarij v Gorenji Planini (1780–1782), vikar v Rakitni (1782–1791). 7. 12. 1791 mu je bila podeljena lokalija na Golem. Ko je bila s cesarskim odlokom 1. 10. 1792 odpravljena, je bil premeščen za lokalista v Lučine. Leta 1795 je prosil za izpraznjeno lokalijo Podlipo, katero so mu tudi naklonili; tja se je preselil še isto leto. Leta 1811 je šel za vikarjatnega provizorja na Rakitno, kjer je deloval do leta 1817. Tedaj se je upokojil in živel nekaj časa na Vrhniki, v Horjulu in Spodnjem Brniku. V Trbojah je kot upokojeni duhovnik deloval med letoma 1824 in 1828. Leta 1828 je pričel zelo pešati, poleg tega mu je odpovedoval vid. V upanju, da ga bo sprememba zraka okrepčala, se je vrnil v domače okolje na Vipavskem. Leta 1829 je prebival v Gorici, svojo pot pa je sklenil v Vipavi, kjer je leta 1829 umrl kot zlatomašnik. Njegove zmožnosti so bile ocenjene kot srednje, zdravje pa dobro, znan je bil po tem, da je prebiral znanstvene knjige. Ljudje so ga imeli zelo radi, ker je bil dober, zgleden, ponižen, ljubezniv duhovnik pohvalnega obnašanja (Pokorn 1908: 109).

Simon Wilfan (Vilfan)

Rodil se je 20. 10. 1802 v Škofji Loki, v gimnaziji v Ljubljani, ki jo je obiskoval med letoma 1814 in 1819, je bil od 2. razreda sošolec Franceta Prešerna. Od leta 1819/20 je na skupaj z A. M. Slomškom na liceju študiral filozofijo, med letoma 1821 in 1825 teologijo, in sicer prva tri leta s Friderikom Irenejem Barago. Mašnik je postal leta 1825. Kaplanoval je v Smledniku (1826), Tržiču (1827), Kranju (1828, v tistem času je bil Baraga v Šmartinu pri Kranju) in Šmartinu pri Kranju (1829). Leta 1829 so ga v Šenčurju določili za kurata ekspozita v Trbojah, kjer je ostal med letoma 1830 in 1834. Po službovanju v Trbojah je bil med letoma 1834 in 1838 vojaški kaplan – kurat 17. pešpolka v Italiji, nato župnik v Kranjski Gori (1838–1867) ter kanonik v Novem mestu (1867–1869). V Novem mestu je deloval kot prošt, župnik in dekan. Umrl je 4. 11. 1881 v Novem mestu. V Trbojah (Župnija Trboje 1928) so se ga spominjali kot dobro izobraženega in ognjevitega govornika, ki je včasih govoril kar preučeno za preprosto ljudstvo, rad pa se je nagibal tudi k mistiki. Imel je bogato domišlijo zato so bili njegovi govori izvrstni (Kerčon Josip, Životopisne črtice o rajnem novomeškem proštu gospodu Simonu vitezu Vilfanu (Wilfan). Zgodnja Danica: Katoliški cerkveni list, 17. November 1899: 362–365). Bil je zgodovinski in nabožni pisec. Med drugim je objavil listino Jožefa I. o ustanovitvi kapucinskega samostana v Škofji Loki (1707, Der Anfang des Capucinerclossters zu Bischof-laakh), leta 1849 obsežno zasnovano zbirko zgodovinskih podatkov o župnikih in vaseh kranjskogorske doline, leta 1853 pa prispeval poročilo o Družbi treznosti. Nabožne spise je objavljal v obliki katehez in pridig. Najprej je leta 1850 izdal knjižico Keršanski nauk od božjih lastnost, leta 1858/59 Nauk od gnade božje, v letih 1860/62 pa Nauk o Mariji. Nekatere njegove pridige so izšle po njegovi smrti. V novomeški dobi se v tisku ni več oglašal, pač pa je urejal kapiteljski arhiv. Njegovi objavljeni govori razodevajo, da je bil dobro izobražen in ognjevit govornik. V Semeniški knjižnici v Ljubljani sta ohranjena dva zvezka pridig iz let 1854 in 1860 ter kateheze o četrti božji zapovedi. Ob zlati maši, leta 1875, ga je cesar Franc Jožef I. odlikoval s križem železne krone tretjega reda in tako postal vitez (ZRC SAZU 2012).

Janez Siherl

Rojen je bil 26. 12. 1793 na Trati pri Škofji Loki, v mašnika pa je bil posvečen 18. 9. 1819. Isto leto je nastopil službo kaplana na Jesenicah, nato pa v Smledniku (1820–1824) in Ribnici (1824–1831); med letoma 1831 in 1833 je bil ekspozit na Gori pri Sodražici. V Trbojah je služboval kot kurat oziroma ekspozit med letoma 1833 in 1854. Iz Trboj se je leta 1854 preselil v Hrastje, kjer je bil beneficiat; v Hrastjah je živel do svoje smrti 15. 2. 1858.

Jožef Turk

Rojen je bi v Višnji Gori 25. 3. 1815, v mašnika pa je bil posvečen 31. 3. 1838. Najprej je deloval kot beneficiat v Šenčurju, nato v Logatcu (1839–1842), kot kaplan pa v Dobrepolju (1842–1854). V Trbojah je bil le pol leta (1854–1855). Ker je bil šibkega zdravja, je želel iti v karmelitski red v Gradec, vendar je zaradi bolehnosti ostal v Ljubljani, kjer je 30. 6. 1876 tudi umrl. Med delovanjem v Trbojah je bil nestabilnega zdravja (Župnija Trboje 1928).

Jurij Zabrezovnik

Rojen je bil 23. 3. 1801 v Gozdu pri Kamniku, v mašnika pa je bil posvečen 19. 7. 1831. Najprej je služboval kot kaplan v Mošnjah, nato v Kolovratu pri Izlakah (1832–1835), v Dobrepolju (1835–1837), Selcih (1837–1842), Ribnici (1842–1843) in Šentjerneju (1843–1850). V Trboje je iz Šmartnega pri Litiji prišel leta 1855. Med njegovim delovanjem v Trbojah je bilo sezidano sedanje župnišče (končano leta 1857). Iz Trboj je leta 1859 odšel za kaplana in beneficiata v Kropo, kjer je ostal 15 let. Leta 1875 je prišel v Kamno Gorico, leta 1877 pa v Škofjo Loko, kjer je 16. 7. 1880 tudi umrl. Bil je pobožen, goreč, zgleden in zelo priljubljen mož (Župnija Trboje 1928).

Osvald (Ožbolt) Prosen

Rojen je bil 4. 8. 1807 v Vogljah, v mašnika je bil posvečen 2. 8. 1835. Po letu čakanja je najprej služboval kot kaplan v Podbrezju (1836–1844) in Škofji Loki (1844–1859), kjer je bi nekaj časa tudi župni upravitelj. V času kolere, leta 1855, je hodil v Kranj pomagat bolnikom. Leta 1859 se je preselil v Trboje, kjer je kot ekspozit delal skoraj celih 34 let, med letoma 1859 in 1893. Leta 1883 je poskrbel, da je bila pogoreta cerkev razmeroma hitro obnovljena. Prosen je kot zlatomašnik umrl v Trbojah 4. 9. 1893. Imel je svojega tajnika, vaškega kronista in pesnika Justusa Marmoljo, »Kuharjevega«. Kronist (Župnija Trboje 1928) piše, da je bil Prosen »kmečki original posebne vrste, jako preprost«.

Josip Škofic

Bil je prvi duhovnik, ki je prebival v Trbojah v času, ko je bila ekspozitura izpraznjena.24 Rojen je bil 1. 3. 1859 v Mirni Peči, v mašnika je bil posvečen 7. 7. 1883. Kaplanoval je v Begunjah (1883–1884), Predosljah (1884–1886) in Podbrezjah (1886). Zaradi bolehnosti se je začasno upokojil in živel v Ljubljani. Leta 1888 je postal župnik na Zaplani, kjer je ostal do leta 1883, ko se je upokojil in se preselil v Trboje. Kljub temu pa je že naslednje leto, leta 1894, prevzel župnijo Železniki, kje je 8. 8. 1896 tudi umrl. Škrofulozno obolenje mu je povzročilo veliko težav in tudi prezgodnjo smrt (Župnija Trboje 1928). Bil je blaga duša, a goreč in delaven mož.

Anton Pušč. Krčon (Kerčon)

Rodil se je 4. 1. 1833 na Gorenjem Blatu pri Škofljici, v mašnika je bil posvečen po 3. letniku bogoslovja, 30. 7. 1857. Služboval je kot kaplan v Stopičah pri Novem mestu (1858–1861), Metliki (1861–1862), Stari Loki (1862–1864) in Predosljah (1864–1868). Iz Predoselj je odšel na Rudnik pri Ljubljani (1868–1881), kjer je od leta 1875 deloval kot župnik. V tem kraju je bil tudi začetnik šolstva (poučeval je med letoma 1868 in 1875). Nato se je preselil v Vavto vas pri Novem mestu (1881–1888) in Šmarjeto na Dolenjskem (1888–1893). Med službovanjem v Šmarjeti na Dolenjskem je bil predsednik tamkajšnjega okrajnega šolskega sveta. Zaradi protina se je predčasni upokojil. Med letoma 1893 in 1895 je živel v Repnjah, med letoma 1895 in 1897 v Trbojah, svojo življenjsko pot pa je sklenil 16. 11. 1906 v Kamniku, kamor ga je vodila pot iz Trboj. Zaradi svoje bolezni je bil bolj čemeren, sicer pa blag mož (Župnija Trboje 1928).

Karol Miklavčič

Rojen je bil 9. 10. 1859 v Križu pri Litiji, v mašnika je bil za tržaško škofijo posvečen 6. 6. 1884 v Trstu. Kaplanoval je v Pazinu, leta 1887 je postal župnik v Žminju. Kot zaveden Slovenec je imel stalne boje z lahoni in je bil večkrat v smrtni nevarnosti. Med službovanjem v Žminju je nevarno zbolel in se dalj časa zdravil. Sam je pripovedoval, da so ga zastrupili, tako da je začel bolehati na umu in je skoraj umrl. Leta 1895 se je upokojil in se naselil v Višnji Gori. Leta 1897 je prišel v Trboje, kjer je ostal do leta 1900. Iz Trboj je odšel na Primskovo pri Kranju, kjer je ostal do leta 1902. Za dobro leto se je preselil v Matenjo vas pri Slavini, nato pa se je vrnil na dom, kjer je po dolgi in mučni bolezni 3. 9. 1909 umrl. Župnik Miklavčič se je v svojem življenju poleg za uspešno duhovno-pastirsko delovanje zavzemal tudi za slovansko stvar, še zlasti v Žminju in okolici, kar bi skoraj plačal z življenjem. Med drugim je podpiral slovensko šolo šolskih sester v Velikovcu in Slovensko-katoliško-akademiško društvo »Danica« na Dunaju.

Karol Hofer

Rojen je bil 18. 1. 1830 v Št. Rupertu na Dolenjskem, v duhovnika pa je bil posvečen 31. 7. 1853. Kaplanoval je v Šmihelu pri Novem mestu (1853–1857), Hinjah (1857–1861), Boštanju (1861–1864), Križevem pri Kostanjevici (1864– 1867), Starem Trgu pri Poljanah ob Kolpi (1867–1869 in Metliki (1869–1872). Leta 1872 je bil premeščen k Sv. Joštu nad Vrhniko, od leta 1874 pa je služboval kot lokalist v Čatežu nad Zaplazom. V tem kraju je leta 1875 postal župnik ter tam pastiroval 26 let. Za izredne zasluge za blagor občine, cerkve in šole ga je Občinski odbor v Čatežu leta 1900 imenoval za častnega občana. Kot 70-letni upokojeni duhovnik je leta 1900 prišel v Trboje, kjer je deloval do decembra 1904, ko se je preselil v Kranj, kjer je leta 1905 umrl. V Trbojah so se ga spominjali po tem, da je bil vesele narave, pa tudi po tem, da mu je bilo neko nedeljo pred službo božjo ukradenega veliko denarja (Župnija Trboje 1928).

Janez Ev. Dobnikar

Rodil se je pri 31. 12. 1858 pri Sv. Katarini v Topolu, v mašnika pa je bil posvečen 19. 7. 1884. Do leta 1886 je kaplanoval v Sp. Idriji, nato v Laščah (1886– 1890) in Dobrepolju (1890–1891). V tistem času je imel nekaj javnih polemik. Leta 1891 je bil premeščen (dekretiran) za župnega upravitelja na Janče, kjer je bil umeščen leta 1893. V Jančah je ostal do leta 1904, ko je bil premeščen v Smlednik. Zaradi bolezni (glavobolov) se je odpovedal župniji in decembra 1904 odšel v Trboje, kjer je ostal do meseca maja 1905, ko se je vrnil na Janče. Umrl je 29. 4. 1929, pred tem pa je dolgo časa trpel za nervoznostjo. Med drugim je bil darovalec za nove orgle v ljubljanski orglarski šoli.

Jakob Lovretič

Rodil se je 19. 11. 1873 v Starem Trgu ob Kolpi, v mašnika pa je bil posvečen 23. 8. 1898. Najprej je služboval kot kaplan v Kamniku (1898–1901), leta 1901 se je preselil v Horjul. Ker je bil šibkega zdravja, se je pozimi istega leta preselil Meran na Tirolskem v današnji Italiji, da bi si v blažjem podnebju nabral moči. V Trboje je prišel leta 1905. Čeprav se je v Trbojah dobro počutil, se je bolezen povrnila. 31. 3. 1907 je umrl zaradi sušice (jetike). Pokopan je v Trbojah.

Nikolaj Stazinski

Rojen je bil 7. 12. 1861 v Vidošičih pri Metliki, srednjo šolo je obiskoval v Novem mestu, Ljubljani in Gradcu, bogoslovje pa v Mariboru. V mašnika je bil posvečen 25. 7. 1888 kot član minoritskega reda, kjer je dobil redovno ime p. Avguštin. Služboval je v Gradcu, na Dunaju in Ptuju. Leta 1900 je slekel redovniško haljo ter začel delovati v ljubljanski škofiji. Bil je župni upravitelj v Čatežu nad Zaplazom (1900–1902), kaplan v Stari Loki (1902–1903) ter župnik na Planini pri Vipavi (1903–1907). Bolehen in nervozen (svojimi dejanji je večkrat izzval javnost. Tako je bil npr. zaradi kritike rajnkega cesarja Jožefa II. in brezverstva na Dunaju obsojen, vendar je kazen zastarala. Proti oblastem je v javnosti protestiral tudi v času, ko je jugoslovanska vlada začasno vzela iz prometa nekdanji avstrijski železni denar. Bil je član Slovenskega katoliškega izobraževalnega društva, izredno nadarjen in izobražen mož, a vse življenje bolehen (Slovenec 1934)) se je umaknil v začasen pokoj v Trboje, kjer je deloval med avgustom 1907 in oktobrom 1908. Leta 1908 je odšel v Črnuče, kjer je ostal do leta 1913, ko se je preselil v Smlednik. Leta 1915 se je odpovedal župniji in se spet umaknil v začasen pokoj na Primskovo pri Kranju. Leta 1919 je dobil župnijo Velike Poljane pri Ribnici. Po ponovni upokojitvi je bival po raznih samostanih, v Stični, v Št. Lambertu na Štajerskem, v Monakovem (staro ime za München), Gradcu in na Dunaju. Nazadnje je bil župnik v Königsbrunnu pri Dunaju, kjer je 9. 1. 1934 umrl. Pokopan je na dunajskem osrednjem pokopališču v grobnici minoritov.

Valentin Bergant

Rojen je bil 4. 2. 1848 v Vodicah, v duhovnika pa je bil posvečen 30. 7. 1872. Kaplanoval je najprej v Stopičah pri Novem mestu, nato v Črnomlju (1873–1878), v Šmartnem pri Litiji (1878–1881), nato pa je bil župnik v Brusnicah (1881–1896) in Mirni Peči (1896–1907). Upokojen se je nastanil v Šmihelu pri Novem mestu (1907–1908) in nato v Trbojah, kjer je bival med novembrom 1908 in jesenjo leta 1911. Iz Trboj je po dobrih dveh letih odšel v Kandijo, kjer je pomagal v Bolnici usmiljenih bratov. V Kandiji je ostal do smrti 6. 9. 1912.

 

Župniki trbojske župnije

Martin Štular

Martin Štular 

Martin Štular je bil prvi župnik nove župnije Trboje. Rodil se je 10. 11. 1877 v Radovičih pri Metliki, 14. 7. 1902 pa je bil posvečen v mašnika. Po bogoslovju je bil oktobra 1903 nastavljen za drugega kaplana v Semiču, 1. 5. 1905 pa za prvega kaplana. Tam je ostal do 18. 8. 1907, ko so ga poslali za prefekta v Zavod sv. Stanislava v Šentvid pri Ljubljani. Zaradi strume (bolezen žleze ščitnice) ni mogel dolgo opravljati službe. Kljub temu da ga je na veliki petek, 9. 4. 1909, operiral takratni najboljši kirurg, operacija ni popolnoma uspela. Zaradi poškodovanega živca je izgubil glas, rana pa se je nevarno zagnojila. Po priprošnji Mariji pomagaj in romanju na Brezje 9. 7. 1909 se je rana čez noč zacelila, glas pa se mu je povrnil po romanju v Lurd, in sicer 8. 8. 1911, po več kot dveh letih. Ko se je stanje z glasom izboljšalo in jakost glasu uredila, je podal prošnjo za umestitev v novo župnijo Trboje; 1. 8. 1912 je tako postal prvi župnik župnije Trboje. Z ljudmi se je zelo dobro razumel ter bil z njimi pravi diplomat, ki je vedel, kako se ravna s preprostim kmečkim ljudstvom. Velik poudarek je dajal vzgoji, ob tem pa je bil deležen tudi kritike, da je včasih do nekaterih otrok prestrog (ščipanje). V prvem obdobju se je »boril« proti zelo razširjenemu pijančevanju in ponočevanju. Z veliko truda so se stvari obrnile na bolje. Iz dokumentov župnijskega arhiva je razviden njegov trud za ureditev verskega in cerkvenega imetja. Zlasti med prvo svetovno vojno se je ukvarjal s težavami, ki jih je prinesla vojna: s pomanjkanjem, tujimi družinami v Trbojah, z izmenjujočimi se skupinami tujih vojakov (največ hkrati jih je bilo okrog 3.000, približno desetkrat več kot prebivalcev) ter z njihovim odnosom do verskega in civilnega življenja. Opravil je veliko del pri cerkvi, nekoliko manj pri župnišču. V Trbojah je ostal do 31. 7. 1922, ko je na prošnjo nadškofa, dr. Jegliča, 1. 8. 1922 prevzel mesto vzgojnega vodje v Zavodu svetega Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani. Iz zapisov (Slovenec 1937) lahko razberemo, da je bil nesebična in tankovestna osebnost z neizprosno vztrajnostjo. V Zavodu je ostal do konca avgusta 1938.

Župnik Štular
Prvi župnik Štular je obiskal Trboje ob 5o-letnici župnije. Vir: Arhiv župljanov

Veliko je tudi pisal, med drugim v Bogoljub (cerkveni list za Slovence), napisal je tudi knjigo Sveti Stanislav Kostka. 1. 9. 1938 je odšel na novo službeno mesto za župnika v Reteče pri Škofji Loki, kjer je leta 1939 med drugim postal tudi predsednik Katoliškega prosvetnega društva. Jeseni 1941 se je ob nemški zasedbi Škofje Loke ter »novemu redu«, kjer sta bili prvi na udaru posvetna in cerkvena inteligenca, umaknil v Ljubljansko pokrajino, ki je bila takrat pod Italijo. Leta 1944 je bil župnik v župniji Uršna (Vršna) sela (župnija Dolenjske Toplice). Kot župnik v pokoju je od leta 1957 deloval v Novi Štifti, kjer je 22. 12. 1964 tudi umrl. Pokopan je v Sodražici.

 

 

Janez (Ivan) Cuderman      

Rojen je bil 21. 8. 1865 v Babnem vrtu, župnija Trstenik, v mašnika pa je bil posvečen 21. 7. 1889. Kot kaplan je služboval v Mirni peči in Kranjski Gori ter nato skoraj 28 let kot kurat v ženski kaznilnici v Begunjah na Gorenjskem. Od leta 1922 je bil župnik v Trbojah. Bil je izobražen mož, tihega, resnega značaja in finega nastopa (Cerkveni glasbenik, Glasilo Cecilijinega društva v Ljubljani 7–8, julij–avgust 1933). Verjetno je velik pečat nanj pustilo delo v kaznilnici. Znan je bil po tem, da je bil zmožen v najtežjih trenutkih ohranjati jasnost sodbe, po značaju pa je bil resen in zaprt vase. Čeprav je bil zelo sposoben mož, je imel težave pri navezavi dobrega stika s farani, saj je imel z njimi bolj ostre odnose kot predhodnik. Morda so se ljudje prejšnjega župnika tudi tako navadili, da novega niso mogli tako hitro sprejeti, morda del krivde za boljše odnose med ljudmi in župnikom lahko pripišemo tudi duhovniku in njegovemu načinu dela, ki ga je prinesel s prejšnjega delovnega mesta. Najprej se je lotil popravila gospodarskega poslopja ob župnišču, nato ureditve kanalizacije v župnišču, največji projekt pa je bila preureditev pokopališča. Okoli novega leta 1932 je zbolel in po daljšem trpljenju 7. 4. 1933 umrl. Na lastno željo je pokopan v domačem grobu v Trsteniku.

 

Frančišek (Franc) Čemažar      

Rojen je bil v 22. 1. 1875 v Ljubljani, kjer je tudi študiral in bil 23. 7. 1898 posvečen v mašnika; najprej je deloval kot kaplan v Selcih. Leta 1900 je bil premeščen za mestnega kaplana v Radovljico. Leta 1901 je bil imenovan za župnijskega upravitelja na Vrabčah (Vipava), leta 1918 na Gori pri Sodražici, nato je bil v Opatjem selu pri Gorici (na Krasu). Leta 1932 je bil obdolžen, da je delil med vernike slovenske molitvenike, vendar ga je goriško sodišče oprostilo. Leta 1933 je bil izbran za župnega upravitelja v Trbojah. Ob nemški zasedbi ozemlja ljubljanske škofije, ko so bile tudi Trboje pod pristojnostjo celovškega kapitularnega vikarja, je škof Rohracher 13. 6. 1942 pridobil dovoljenje za devet slovenskih duhovnikov, ki niso bili pregnani iz škofije, da so smeli opravljati svoje pastoralno delo na Gorenjskem.

Franc Čemažar
Frančišek (Franc) Čemažar (druga vrsta spodaj, tretji z leve). Vir: Arhiv župljanov

Eden izmed njih je bil tudi župnik Čemažar, ki mu je bilo dovoljeno opravljati dušno-pastirsko delo v župnijah Smlednik, Mavčiče in Trboje (Dolinar France Martin, Sodni proces proti ljubljanskemu škofu dr. Gregoriju Rožmanu od 21. do 30. avgusta 1946 (1. del). Zgodovinski časopis 1: 117–144, 1996). Ker so bile Trboje ena redkih župnij, ki so imele v tistem času slovenskega župnika, je imel Čemažar veliko duhovne oskrbe, krstov, … Med drugim je občasno maševal tudi v okoliških krajih, še zlasti v Smledniku. Za tisti čas zelo poseben dogodek se je zgodil, ko je župnik Čemažar v Trbojah, Smledniku in Zapogah za Anino nedeljo konec julija 1943 oznanil mašo na Brezjah, saj tudi na Brezjah tedaj ni bilo nobenega duhovnika. Čemažar je ostal v Trbojah do svoje smrti, 30. 7. 1951. Na pogreb v Trboje, kjer je pokopan, je prišlo 17 duhovnikov. Iz po pogrebu najdenega testamenta pa je razvidna njegova želja, da bi ga pokopal en sam duhovnik in da bi mu na grob postavili preprost lesen križ.

 

Jožef Zalokar

Jožef Zalokar  

Rodil se je 5. 2. 1895 na Bledu, mašniško posvečenje je prejel 29. 6. 1922. Prvo svetovno vojno je preživel na fronti, kar ga je zaznamovala z »neko« trdoto, ki so mu jo nekateri pozneje zamerili. Najprej je deloval kot kaplan v Št. Janžu na Dolenjskem (1922), nato pa je bil nameščen kot kaplan v Šmarjeti pri Novem mestu (1923), v Šentjanžu (1928) ter na Vrhniki (1932); od leta 1933 je bil župnijski upravitelj v Rovtah. Po drugi svetovni vojni se je umaknil najprej na Koroško in nato v Italijo, kjer je opravljal delo vikarja v Št. Petru na Krasu (cona B pod Italijo). Novembra 1945 je prišel v novo faro (v coni B, pod Jugoslavijo). Po vojni so mu očitali medvojno sodelovanje z italijanskimi okupatorji in belogardisti, zato so ga 17. 1. 1946 aretirali in odpeljali v Ljubljano. Okrožno sodišče ga je obsodilo na sedem let zapora, naknadno pa mu je bila kazen znižana na štiri leta; izpuščen je bil 17. 1. 1950. Do 8. 3. 1950 je bil v Rovtah, nato je postal župnijski upravitelj v Radovljici. Iz Radovljice je 28. 1. 1952 prišel v Trboje. Leta 1956 je bil po členu o zlorabljanju cerkve in vere v politične namene ponovno obsojen na tri mesece zapora (Nova slovenska zaveza 2010). Zaprt je bil od 15. 9. Do 21. 11 1956. Z življenjem v Trbojah ni bil preveč zadovoljen, zato je leta 1957 zaprosil za upokojitev in premestitev na Olševek.

50 let župnije Trboje
Ob 50-letnici župnije Trboje (od leve proti desni): – prva vrsta (zgoraj): Janez Križaj, župnik v Trbojah; Franc Golob, župnik v Mavčičah, – druga vrsta (sredina): Franc Presetnik, upokojeni župnik na Bregu; Lojze Žun, župnik v Brusnicah; prof. Jože Krakar, upokojeni župnik v Vogljah; Franc Blaj, župnik v Kranju, – tretja vrsta (spodaj): Jožef Zalokar, upokojeni župnik v Olševku; Franc Vavpetič, župnik v Šenčurju; dr. Andrej Snoj, bogoslovni profesor; Martin Štular, upokojeni župnik v Novi Štifti; Franc Govekar, upokojeni župnik v Zapogah; Miloš Čarf, upokojeni župnik v Hrastju. Vir: Arhiv župnije Trboje

Iz Trboj je odšel maja 1962. Kljub starosti ga je takratna oblast še vedno spremljala. Umrl je 3. 12. 1972 na Olševku kot upokojeni župnik.

 

 

Janez Križaj

Rojen je bil 13. 3. 1916 v Zagorju ob Savi, za mašnika pa je bil posvečen 21. 12. 1940. Najprej je delo val kot kaplan v Tržišču (1941–1942) in Šentjerneju (1942–1943), kot župnijski upravitelj pa v župniji Poljane – Dolenjske Toplice (1943–1945). Že leta 1941 so ga Nemci zaprli za pet, leta 1942 pa še za tri tedne. Nato je nekaj let deloval v takratni mariborski nadškofiji, in sicer pri Sv. Petru na Kronski gori (1945–1947), na Ravnah na Koroškem (1947–1952) in v Jurkloštru (1953–1955). Nato se je vrnil v ljubljansko nadškofijo, in sicer je deloval v župniji Škocjan pri Turjaku (1955–1959) in Kresnicah (1959–1962). V Trboje je prišel leta 1962, kjer je ostal do aprila 1964.

Janez Križaj
Župnik Križaj na čelu procesije ob 50-letnici župnije. Vir: Arhiv župljanov

Deloval je še v Begunjah pri Cerknici (1964–1979), Zalogu (Cerklje na Gorenjskem, 1982–1991) in Spodnjem Brniku (Cerklje na Gorenjskem, 1991–2002). Umrl je 7. 8. 2002 v KC Ljubljana, pokopali pa so ga 9. 8. 2002 v Zagorju ob Savi.

 

 

Ciril Podržaj

Ciril Podržaj 

Rojen je bil 14. 7. 1895 pri Sv. Petru v Ljubljani, mašniško posvečenje pa je prejel 18. 11. 1917. Bil je duhovnik mariborske nadškofije. Najprej je deloval kot kaplan v istrski župniji Pičan. Ker so ga želeli pazinski fašisti leta 1926 med procesijo ubiti, se je za kratek čas zatekel v samostan v Pazinu (Slovenec 1926). Nato je deloval v Bazovici, od koder pa se je moral po letu dni, aprila 1928, umakniti; odšel je za kaplana najprej v Soro, po pol leta pa naprej v Loče pri Poljčanah. Od leta 1933 je bil župnik v Kapeli pri Brežicah, leta 1941 pa je bil pregnan na Hrvaško (Vel. Trgovišče, Vrbje, Kloštar Podravski, Pitomača). Po drugi svetovni vojni je deloval tudi v Smledniku (1946), Podbrezjah (1948) in Izlakah (1957). Od leta 1964 je kot župnik v pokoju najprej bival v Kamniku in nato v Duhovniškem domu v Ljubljani. 1. 8. 1964 se je preselil v Trboje, kjer je vodil župnijo (njen upravitelj je bil od leta 1960 smleški župnik Hostnik). V krstnih knjigah se je podpisoval kot župnijski upravitelj v pokoju s pooblastilom. V Trbojah je ostal do leta 1972, nato pa se je preselil v Kamnik. Umrl je 29. 8. 1993 v Ljubljani, pokopan je na Žalah, Župnija Ljubljana – Sv. Križ.

 

 

Jakob Janša 

Rojen je bil 5. 7. 1926 v Zasipu, mašniško posvečenje je prejel 29. 6. 1964. Najprej je bil kaplan v Starem Trgu pri Ložu (1965). Vmes je bil najverjetneje v bogoslovju, saj so takrat posvečevali ob koncu 5. letnika in so nato eno leto še bivali v semenišču in študirali. Po navadi so konec tedna kot nedeljski kaplani pomagali v kateri od župnij. Pozneje je bil župnijski upravitelj na Trebelnem (1967), od leta 1972 pa je prebival kot župnik v pokoju na Zasipu pri Bledu. V Trbojah, kamor je prišel leta 1973, je zaradi bolehnosti ostal le tri mesece. Kot župnik v pokoju je umrl 14. 3. 1979 v Zasipu.

 

 

Viktor Schweiger 

Rojen je bil 29. 9. 1913 v Črnomlju, mašniško posvečenje je prejel 3. 7. 1938. Bil je kaplan v Poljanah nad Škofjo Loko ter kaplan in župnijski upravitelj v Križah (1941) pri Tržiču, vendar je bil leta 1941 pregnan. Leta 1945 je bil ponovno župnijski upravitelj v Križah. Po drugi svetovni vojni je bil aretiran in obsojen na 15 mesecev zapora. Zaprli so ga 4. 11. 1947, 27. 2. 1949 pa je bil izpuščen. Nato je bil eno leto na prisilnem dopustu doma. Skoraj 25 let, do leta 1974, je bil župnik v Rovtah. V Trboje je prišel avgusta 1974 in tu ostal do januarja 1976, ko ga je v Ljubljani na ordinariatu škofije Ljubljana zadela kap in je umrl. Na svojo željo je pokopan v Rovtah; pokopal ga je škof Lenič.

 

 

Janez (Ivan) Sladič 

Rojen je bil 10. 12. 1898 v Zabrdju pri Mirni, v mašnika je bil posvečen 29. 6. 1923 in bil nato še eno leto semeniški duhovnik. Kot kaplan je bil najprej nameščen v Šmartnem pri Litiji (1924), nato pa leta 1929 pri Devici Mariji v Polju, kjer je bil leta 1937 pol leta tudi župnijski upravitelj. Novembra 1937 je v župniji Mokronog postal župnijski upravitelj, župnik pa leta 1938. Zaradi težav na dvanajstniku in želodcu je skoraj umrl, vendar je bila operacija leta 1939 uspešna. Takoj po drugi svetovi vojni je bil aretiran in zaprt (od 29. 5. do 11. 9. 1945 ter od 16. 1. 1946 do 3. 10. 1950). Od konca leta 1950 je deloval kot župnijski upravitelj v Ambrusu. Od leta 1954 je deloval v Šmarju Sap (Grosuplje), in sicer najprej kot vikar, od leta 1967 pa kot župnik. 7. 4. 1959 je bil ponovno aretiran, izpuščen pa 14. 9. 1960. Leta 1966 je postal dekan in duhovni svetnik. Leta 1971 se je odpovedal župniji Šmarje in se naselil v župniji Šentlovrenc, avgusta 1974 pa v Šmartnu pri Litiji. Kot dekan v pokoju je leta 1976 prišel v Trboje, na njegovo željo pa je soupravitelj župnije ostal Anton Hostnik, župnik iz Smlednika. V Trbojah so ga župljani lepo sprejeli. Največ težav mu je povzročal najemnik stanovanja v župnišču, ki je bilo takrat še v družbeni lasti. Sladič je umrl 16. 3. 1980 v Trbojah, kjer je tudi pokopan.

Pogreb dekana Sladiča
Pogreb dekana Sladiča je vodil škof Lenič; udeležilo se ga je 60 duhovnikov. Vir: Arhiv župljanov



Janez Ostronič     

Rodil se je 10. 6. 1917 v Vinici pri Črnomlju, blizu božje poti Žeželjske Marije v Vinici, mašniško posvečenje pa je prejel 4. 7. 1943. Najprej je služboval blizu doma, na osem kilometrov oddaljenem Sinjem vrhu – imenovan je bil takoj po novi maši – kamor se je vsak dan od doma odpravil kar peš. Po dveh letih, leta 1945, je bil kot kaplan premeščen v Stari trg pri Ložu, po treh mesecih, januarja 1946, pa je prevzel faro, saj so dotedanjega župnika zaprli, njemu pa povzročali številne težave (glej RKC 2012). Pozneje ga je leta 1959 pot vodila v Kostanjevico na Krki in nato v Zagradec (1964), v Suho krajino na Dolenjskem. Leta 1980 je prišel v Trboje, kjer je leta 1993 praznoval zlato mašo.

Janez Ostronič
Župnik Ostronič s prvoobhajanci (1982). Vir: Arhiv župnije Trboje

Zaradi bolezni je leta 1995 zapustil Trboje in se naselil v Duhovniškem domu v Ljubljani, kjer je ostal do svoje smrti 5. 4. 1997. Na svojo željo je pokopan v Trbojah.

 

 

 

Viktor Kastelic

Viktor Kastelic 

Rojen je bil 2. 7. 1942 v Stopičah, mašniško posvečenje pa je prejel 29. 6. 1967 v Ljubljani. Najprej je služboval kot kaplan v Zagorju ob Savi (1968–1971), nato je bil župnijski upravitelj v Mirni Peči (1971–1981) in Kresnicah (1981–1984). V Trboje je prišel leta 1995, zaradi kronične bolezni pa je novembra 1996 z bolniškim dopustom prekinil službovanje in 11. 1. 1997 odšel iz Trboj.

 

 

 

France Dolžan

France Dolžan 

Rojen je bil 8. 6. 1927 v Križah, bogoslovje pa je študiral v Ljubljani, kjer je bil 29. 6. 1952 posvečen v mašnika. Po vojaški službi je bil v Metliki najprej kaplan (1955–1956) in nato župnijski upravitelj (1956–1957). Med letoma 1957 in 1960 je bil župnijski upravitelj v Mirni Peči, med letoma 1960 in 1967 pa v Savi pri Litiji. Nato je služboval kot župnik v župniji Rob (1967–1974), v Rovtah (1974–1990) in Podbrezjah (1990–1997). V Trboje je prišel leta 1997. Zaradi slabega zdravja je leta 2003 odšel na zdravljenje. Leta 2004 se je upokojil in se naselil v Duhovniškem domu v Ljubljani, kjer je leta 2012 praznoval biserno mašo.

Župnik Dolžan
Župnik Dolžan s prvoobhajanci (2002). Vir: Arhiv župnije Trboje




Alojzij Oražem 

Rodil se je 24. 2. 1932 v Sodražici, v mašnika je bil posvečen 29. 6. 1958, novo mašo pa je imel v rojstni župniji Sodražica. Kot kaplan je služboval v Šentjerneju (1959–1964), nato pa je bil župnijski upravitelj v Šentjanžu (1964–1976). Od leta 1976 je bil župnik župnije Trata – Gorenja vas. Po 28 letih je 1. 8. 2004 nastopil službo v Trbojah. Za ohranjanje kulturne dediščine je dobil leta 1991 priznanje Krajevne skupnosti Gorenja vas, leta 2004 občinsko priznanje Občine Gorenja vas in leta 2012 bronasto plaketo Občine Šenčur za svoj prispevek na verskem področju ter ohranjanju slovenske kulturne dediščine.

Župnik Oražem
Župnik Oražem s prvoobhajanci (2011). Vir: Arhiv župnije Trboje

10. septembra 2017 je v bolnišnici umrl. Pokopan je v Trbojah.