Prva cerkev, ki je bila v zvezi s Trbojami omenjena okoli leta 1118, je bila pod patrocinijem sv. Martina. To je tedaj pomenilo, da gre za ali prvo cerkev župnijskih podružnic ali pa podružnico z določeno vlogo v župnijski organizaciji. Patrocinij sv. Martina nakazuje velik pomen, ki ga je imela takratna cerkev v okolju oziroma v primerjavi z drugimi podružnicami (Höfler 1986: O prvih cerkvah in pražupnijah na Slovenskem. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 48–49). Najverjetnejši razlog, zakaj je bila cerkev posvečena sv. Martinu, je dejstvo, da je pri nas v začetkih krščanstva skupino, ki so jim posvečali cerkve, oblikovalo le majhno število svetnikov (ki se zato večkrat pojavijo). Z drugimi besedami to pomeni, da je bil izbor svetnikov, ki so jim v začetku pri nas posvečali cerkve, sorazmerno ozek. Najverjetneje je s spremenjeno (lastniško) pristojnostjo nad cerkvijo prišlo tudi do spremembe zavetnika. Novembra 1352 je vikar oglejskega patriarha Nikolaja, senjski škof Simon Ferthina (Fortina), posvetil takratno cerkev v Trbojah Mariji Vnebovzeti (Župnija Trboje 1928). Marijina cerkev je bila že takrat priljubljena božja pot in zato tudi precej obiskana. Ljudstvo, ki je romalo k trbojski Mariji, naj bi od nje dobivalo mnogo darov, uslišanih naj bi bilo tudi veliko prošenj. Zakaj so prvotno cerkev (s tem je v starejših dokumentih verjetno mišljena cerkev iz 14. stoletja) porušili, ni znano. Mogoče je, da so navdušeni nad vsemi omenjenimi dogodki (romanji, uslišanimi priprošnjami) sklenili, da bodo staro cerkvico podrli in zgradili novo. V prepisu uvoda dokumenta iz leta 1881 (Lavtižar 1901: Cerkve in zvonovi v dekaniji Kranj. Ljubljana: Pisatelj – Tiskala Katoliška Tiskarna, 192) preberemo, da se je v 15. stoletju v Trbojah v čast Mariji Devici zidala majhna cerkev. Zidali so jo sami farani (Župnija Trboje, Bira). Za omenjeno cerkev se zanesljivo ve, da stoji na vrhu rahlega grička (imenuje se tudi Marijin grič) (Zalokar, Popis cerkve in cerkvenih znamenitosti župnije Trboje (Referat za jesensko pastoralno konferenco), hrani Nadškofijski arhiv Ljubljana 1954). O opremi cerkve ni podatkov. Verjetno je bil na glavnem oltarju Marijin kip z detetom, delo (Kemperl 2011: Romanja in romarske cerkve 17. in 18. stoletja na Slovenskem: Gorenjska z Ljubljano. Celje: Celjska Mohorjeva družba, Društvo Mohorjeva družba, 287) t. i. Mojstra Trbojske Marije, ki je nastal okoli leta 1500. Kip je še v značilni gotski S liniji in je eno najboljših del tega poznogotskega rezbarja, ki je imel svojo delavnico verjetno v Ljubljani (Narodna galerija 2012, Umetnost na Slovenskem).

Trbojska Marija
Trbojska Marija (okoli 1505). Vir: Narodna galerija 2012

Zelo verjetno so Cerkev doletele »posvetne« težave z začetka 16. stoletja. Kranjska dežela je bila namreč okrog leta 1525 v veliki stiski; poleg turških vpadov so se vrstili še kmečki upori, beneška vojna, poleg vsega pa je bil to čas, ko se je v naših krajih razvijalo in tudi že preganjalo »krivoverstvo« (protestantizem). Zaradi velikih pritiskov in izdatkov je država povečala davke in izdala odlok, naj se po cerkvah pobere zlate in srebrne dragocenosti; vse se je pretopilo in na koncu prekovalo v denar. Cerkvam je ostalo le najnujnejše in najpreprostejše, drugo je bilo pobrano (monštranca, kelihi) ali uničeno (Lavtižar 1901: 192). Tako je npr. Andrej Gall, oskrbnik v Smledniku, sklical (26. 10. 1526) cerkvene ključarje z vseh sodišč v Smlednik, kjer so morali naznaniti premoženje v svojih cerkvah. Na tej podlagi je morala cerkev Matere Božje v Trbojah (Trebojah, zw. Treppach) izročiti dva keliha in štiri goldinarje, kar je bil za tisti čas zelo visok davek (Koblar 1895: 116). Več podatkov o cerkvi je znanih iz prve polovice 17. stoletja. Cerkev so leta 1631 imenovali »Ecclesia Beatae Mariae Virginis in Triboi« (Lavtižar 1901: 210) oziroma Cerkev blažene device Marije v Trbojah. Imela je tri oltarje, glavni je bil posvečen Devici Mariji, stranska pa sv. Nikolaju (na evangelijski strani) in sv. Lenartu (sv. Leonardu). Cerkev je bila obdana z obzidjem, okrog cerkve pa je bilo pokopališče. V vizitacijskem zapisniku iz leta 1631 piše, da je treba po škofovem ukazu mogočna drevesa, ki obdajajo cerkev, posekati (»Arbores intra murum circa ecclesiam debent demi omnino i. e. abscindi« (Lavtižar 1901: 213), saj naj bi drevje jemalo preveč svetlobe. Ob vizitaciji leta 1668 je bilo zapisano, naj v cerkvi položijo nov tlak. Cerkev naj bi bila zelo obiskana, saj je bilo ob vizitaciji omenjeno, da je v njej 52 maš letno. Vodiška župnija, kateri je pripadala trbojska cerkev, je v procesiji prišla v Trboje na belo nedeljo, tretjo ali peto velikonočno nedeljo in 25. 4., na praznik sv. Marka (Kemperl 2011: 288). Cerkev naj bi imela poslikan strop in tri zlate oltarje.

Prepis listine
Prepis listine o vizitacijskem obisku leta 1668. Vir: Župnija Trboje 1928

Omenjena cerkev je bila predhodnica današnje cerkve, na kar nakazuje tristrani prednji del, ki spominja na starejše cerkve (v gotskem slogu). Sedanja cerkev je bila v baročnem slogu prezidana oziroma sezidana leta 1743. Glede na to, da je šlo za romarsko cerkev, je bila (glede na takratno prakso) ladja zgrajena v obliki razpotegnjenega osmerokotnika. Na vzhodni strani ladje je bil tristrano zaključeni prezbiterij, na zahodni strani pa zvonik s takrat še odprto lopo. Zapis na zunanji strani prezbiterija nosi zapis letnice gradnje (med številkama 17 in 43 je oznaka, in sicer črka W, ki ima v sredini črko T (lahko da gre za signaturo zidarskega mojstra)).

Prepis na zunanji strani prezbiterija
Zapis na zunanji strani prezbiterija. Vir: Arhiv župnije Trboje

Cerkev je bila včasih poimenovana s polnim imenom, v uradnih (cerkvenih) dokumentih, letopisih in katalogih pa zelo pogosto s kraticami B.M.V. ali B.M.V. assumpt. (Beate Maria Virginis Assumptae oziroma Blažena devica Marija Vnebovzeta.) Tako npr. v katalogu duhovnikov ljubljanske škofije (Diocesis Labacensis 1892: 61) »B. M. V. Ass.«, v dokumentu škofa Antona Alojzija Wolfa iz leta 1859 pa »… ecclesiacurata B. M. V. in Terboje«.
Cerkev je 27. 5. 1883 (bila je druga nedelja po binkoštih, ko so obhajali procesijo v osmini sv. Rešnjega telesa) močno prizadel velik požar, v katerem je pogorelo tudi 47 hiš (skoraj 2/3 vasi). Praznično streljanje z možnarjem je zanetilo požar na sosednjem skednju, zaradi močnega (zahodnega) vetra se je požar hitro razširil na cerkev in okoliške hiše. Lesena cerkvena streha ter z lesenimi skodlami prekrit zvonik sta popolnoma zgorela, bronasti zvonovi so se stopili v kepe, sv. Rešnje telo pa je, v mokre rjuhe zavito, rešil tedanji smledniški kaplan in poznejši tržaško-koprski škof, dr. Andrej Karlin. Škoda je bila katastrofalna. Okna in večina slik so bili uničeni, lestenci razbiti (Slovenec, Političen list za slovenski narod, 1911: 3).
V obnovo kraja in cerkve so se s pomočjo vključili tudi ljudje od drugod, med drugim sta za pogorelce prispevala tudi cesar (800 goldinarjev že v prvem tednu po požaru – za primerjavo: 1 kg moke = 0,21 GLD, 1 kg riža = 0,18 GLD / uradniška mesečna plača = 25 GLD / skupaj za približno tri letne duhovnikove plače) in deželni odbor (700 goldinarjev podpore iz deželnega fonda). Cesar je med potovanjem po Kranjskem 11. 7. 1883 obiskal tudi Trboje (Kmetijske in rokodelske novice 1883: 231), verjetno prav zaradi požara.
Da bi preprečili rušenje sten in oboka, so ob zunanjih stenah sezidali opornike, ki cerkvi še danes dajejo značilen videz. Hitra in velika pomoč je omogočila, da je bila cerkev razmeroma hitro obnovljena. Tako je bil že čez natanko pol leta, v nedeljo, 25. 11. 1883, slovesen blagoslov popravljene in božji službi zopet posvečene cerkve ter novih zvonov (Slovenec 1883).
Kljub blagoslovu pa je bilo treba v cerkvi še marsikaj postoriti. Streha na zvoniku je bila le za silo pokrita, manjkala je cerkvena ura, notranja oprema je bila revna in zidovje in strop sta bila v slabem stanju. Po blagoslovu so nadaljevali obnovo, cerkev tudi primerno obnovili, vendar jo je 18. 4. 1895 ponovno močno prizadel »ljubljanski velikonočni« potres z epicentrom v neposredni bližini Trboj (v Preddvoru). Posledice potresa so se kazale v večjih razpokah. Po požaru in potresu so nekateri kritizirali opornike, ki naj bi cerkev držali na mestu. Menili so, da niso dobro narejeni in da »cerkev bolj narazen vlečejo, kot pa skupaj držijo« in »v kolikor ne bi bili k cerkvi privezani, bi se sami podrli« (Župnija Trboje 1928). Razlog, da podporniki niso opravljali svoje funkcije, je bilo dejstvo, da niso imeli zadostnih temeljev in so se posedali; zato so izvedli nujna popravila. Popravila cerkve, prenovo prižnice ter oltarjev je leta 1906 in 1907 izvajal mojster Puc iz Škofje Loke. Prav tako je izdelal tudi križev pot (kopija Fuhricharjevega križevega pota). Denar so prispevali ljudje sami, ki pa z opravljenim delom niso bili zadovoljni. Menili so celo, da se je zgodila velika škoda, ker niso izbrali boljšega mojstra (čeprav bi bil dražji).

Oporniki cerkvenega zidu
Oporniki cerkvenega zidu. Vir: Arhiv župnije Trboje

Nov zagon za obnavljanje cerkve sta prinesla oživitev župnije ter leta 1912 nastop prvega župnika Martina Štularja. Ta se je najprej lotil vlage v cerkvi oziroma osuševanja cerkvenih sten. Stene so bile namreč zasute z večjo količino prsti (domnevno zato, da je podpirala po požaru in potresu razmajane cerkvene stene). Zaradi močne vlage, ki se je zadrževala predvsem na severovzhodni strani med cerkvijo in cerkvenim obzidjem, so odpeljali večje količine prsti, od takrat pa je nivo zemljišča okrog cerkve nižji od cerkvenega tlaka. Na severovzhodni strani, tam, kjer je bilo največ mokrote in vlage, je bila manjša zakristija (stara zakristija) z nizkimi vrati in majhnimi okni. V Kroniki je opisana kot »majhna, umazana in mokrotna luknja, kjer sveti zakramenti zelo trpijo« (Župnija Trboje 1928), zato so na jugozahodni strani cerkve aprila 1913 sezidali novo zakristijo. Načrte zanjo je izdelal arhitekt Jakusch iz Ljubljane (leta 1913).

Načrt za novo zakristijo
Načrt za novo zakristijo (1913). Vir: Arhiv župnije Trboje

Zidavo je nadzoroval župnik Štular, ki je v Kroniki ponovno poudaril, da so material brezplačno navozili farani sami in da so tudi delali in pomagali zastonj. Navaja, da so bili »pridni, da jih je treba pohvaliti in, da so bili za cerkev zelo vneti«. Poudaril je tudi, da naj »to vedo tudi njihovi nasledniki in naj v vnemi za hišo božjo posnemajo prednike« (Župnija Trboje 1928). Med posamezniki, ki so darovali večje vsote za obnovo, je posebej omenjen gospod Josip Knific, župnik iz Tomišlja, ki je bil sicer po rodu Janšev iz Trboj preureditvijo zakristije so bila hkrati izvedena tudi večja zunanja in notranja dela. Zamenjana in povečana so bila vhodna cerkvena vrata, v novi zakristiji vgrajena zunanja in notranja vrata ter pet dvojnih oken, v stari zakristiji notranja vrata, popravili so tudi spovednico. Mizarska dela je opravil mojster Peternel iz Vaš pri Preski. V zakristijska okna so vgradili kovinsko omrežje. Obnova cerkve pa se je še nadaljevala. Izdelali so novo obhajilno mizo (»gavtrce«) s klečalnikom iz kraškega kamna, železno ograjco in ploščo iz javorja ter kropilnika v cerkvi (stara sta bila do takrat zunaj). Dela je opravil kamnosek Šušteršič iz Škofje Loke.

Načrt za vrata
Načrt za vrata »gavtrc«. Vir: Arhiv župnije Trboje

Leta 1914 se začeli urejati cerkveno notranjščino. Ometali so novo zakristijo in celotno severno steno, na koncu pa so vse prebelili, montirali stopniščno ograjo v novi zakristiji (Weibl, Ljubljana). Pozlatili so jabolko in križ na zvoniku, montirali žlebove okoli cerkvene strehe ter postavili nove klopi. Izdelal jih je mizar Peternel, stroške izdelave pa so pokrili s sedežnino, ki je za tiste s starimi sedeži znašala deset kron.

Detajl
Detajl cerkvene klopi. Vir: Arhiv župnije Trboje

Leta 1915 je mojster Kregar iz Ljubljane izdelal nov lestenec (za primerjavo: lestenec je stal 516 K, v nedeljski puščici se je zbralo med 2,69 in 6,47 K), ki se je že lahko priklopil na električno napeljavo.

Lestenec
Lestenec mojstra Kregarja. Vir: Arhiv župnije Trboje

V tem letu so kupili tudi novo svetilko za večno luč, nov kelih s pateno ter pozlatili starejši ciborij. Stroške nakupa so kljub vojnim časom pokrili farani, župnik pa je zapisal, da »so ljudje v tem oziru hvale vredni – Bog jim povrni vsak vinar tisočero« (Župnija Trboje 1928).
Zaradi vojne in pomanjkanja je delo pri obnovi cerkve nekoliko zamrlo, kljub temu pa so med letoma 1916 in 1918 obnovili tabernakelj in kupili še dve svetilki. Leta 1919 je delavnica Weibl iz Ljubljane končala postavitev ograje na koru, ki je takrat veljala za izredno lepo delo, stroške za izdelavo in postavitev pa so pokrili z zbranimi prostovoljnimi darovi.

Ograja na koru
Ograja na koru. Vir: Arhiv župnije Trboje

Nova so bila tudi stranska cerkvena vrata (desno od zvonika, na mestu, kjer je danes spovednica; danes so zazidana). Istega leta je bila popravljena tudi cerkvena ura.

Ura v zvoniku
Ura v zvoniku. Vir: Arhiv župnije Trboje

Ker so na stropu ostali sledovi požara (bil je močno lisast, razpokan in »neokusen«), so si več let prizadevali za njegovo obnovo in poslikavo. Župnik se je med prvo svetovno vojno že dogovoril z nekim češkim akademskim slikarjem, ki je kot vojak živel v Trbojah. Ker pa je bil to čas velike draginje, ordinariat zaradi predvidenih stroškov poslikave ni dovolil. Ko so se po zavrnjeni prošnji obrnili na drugega, cenejšega mojstra (akademskega slikarja iz Ljubljane), pa je bil ta zaseden. Ker ni bilo ne denarja in ne mojstra, se je za delo ponudil Rudolf Komurka (Kocjanov, po rodu Čeh). Cerkev bi poslikal zastonj, če župnija nakupi vse potrebno za delo (barve, čopiče in preostalo) in če v času, ko bo delal v cerkvi, drugi farani delajo na njegovi domačiji. Farani so se s tem strinjali, tako da so se obnovitvena dela začela junija 1919. Najprej je bilo treba popraviti razpoke v cerkvi, nato se je belilo, pozneje barvalo in na koncu ornamentiralo. Ker je bilo delo obsežnejše, kot so pričakovali, je Rudolfu Komurki pri poslikavah (ornamentiranju) pomagal brat Ladislav. Dela (v prezbiteriju in ladji) so bila končana 21. 9. 1919, z njimi pa so bili tako župnik kot farani zelo zadovoljni.

Ornament
Detajl ornamenta z oboka. Vir: Arhiv župnije Trboje

Župnik Štular je zapisal, da so »dela lepo uspela in vse skupaj povzdiguje lepoto cerkve, dviga srca k Bogu in daje čast mojstru« (Župnija Trboje 1928). Novi župnik Cuderman (1922) se je najprej lotil del okrog župnišča. Po posvetu s ključarji (1923) je sprejel ponudbo mlinarja Jerneja Bohinca, ki cerkvi in župnišču podari elektriko iz svojega mlina ter žice za napeljavo. Mlin je bil urejen tako, da je kolo podnevi gnalo stope, ponoči pa dinamo. Napeljavo je izdelal elektromonter Arhar (Jakopov). V cerkvi je namestil 18 žarnic. Leta 1926 so v cerkvi ob vlažnem vremenu zaznali kiselkast vonj. Ko so odstranili del oltarja sv. Nikolaja, so pod njim odkrili lesno gobo. Nadloga se je razrasla tudi ob strani v klopeh na evangelijski strani. Da goba ne bi uničila skoraj novih klopi, so na evangelijski strani odmaknili leseno oblogo in klopi ter jo odstranili. Les so osušili na soncu in ga premazali z zaščitnimi premazi. Ko so nameščali steno in sestavljali klopi, so jih odmaknili od stene za širino enega človeka; tako je ostalo do današnjih dni. Da bi preprečili gobo oziroma vlaženje klopi (tla še niso bila urejena, ponekod so bila prekrita s kamnom, drugje z opeko, z nekaj betona in veliko prsti), so klopi dvignili za dva centimetra, da je zrak lahko krožil. Poleg tega so, z namenom zaščite (da se ne bi spet razrasla goba), stranski oltar sv. Nikolaja pozidali na betonski podstavek, zaradi simetrije so to naredili tudi z oltarjem sv. Treh kraljev (Župnija Trboje 1928). Leta 1927 so popravili streho cerkvenega stolpa. Naslednji podatek o nujnosti novih del je razviden iz zapisnika o vizitaciji škofa Rožmana leta 1935, kjer piše, da so bila popravila pri cerkvi (stopnice) in v župnišču deloma izvršena »nepostavno« in »brez dovoljenja«, zato je bilo naročeno takratnemu upravitelju, naj popravi narejeno, kolikor je to še mogoče (Župnija Trboje 1928). Leta 1964 so prepleskali del cerkvene notranjščine, ob tem pa se je odprlo vprašanje posvetitve cerkve, saj o tem ni bilo dostopnih zapisov. Nekateri so se sklicevali na Letopis ljubljanske škofije za leto 1935, ki pa posvetitve cerkve ne omenja. Drugi so menili, da to ne drži, saj so v cerkvi hranili pet križev (simbolov posvetitve), ki pa so jih v Trbojah nameščali na zid le ob birmi. Iz popisa cerkve in cerkvenih znamenitosti župnije Trboje (Zalokar 1954), ki ga hrani Nadškofijski arhiv v Ljubljani, pa je razvidno, da je bila cerkev posvečena, saj so bili do leta 1919 na stenah apostolski križi. Posvetilni križi, ki so simbol posvetitve cerkve, so (bili) predstavljeni različno. Običajno je (bilo) na stenah cerkve 12 križev, 5 na oltarni mizi (menzi), 12 lahko tudi na zunanjih zidovih cerkve. Možno je tudi, da je bilo le 5 križev na oltarni mizi, na zidovju pa le 12 s krizmo označenih križev. To morda pojasnjuje vprašanje posvetitve oziroma petih križev v Trbojah.
Nova vzdrževalna dela pri cerkvi so sledila leta 1966, ko so prebarvali pločevinaste žlebove, streho in oksidirano pločevino. Isto leto oktobra je urar iz Izlak skupaj z vaškim kovačem popravil uro v cerkvenem stolpu. Leta 1970 se je pri obnovi cerkve zgodila tragična nesreča. Pleskar Rebolj iz Pirnič je padel z odra in naslednji dan umrl v ljubljanski bolnici. Po mnenju preiskovalnega sodnika je bila za nesrečo kriva pleskarjeva trenutna neprevidnost.
Nova nesreča pa bi se kmalu zgodila tudi pri pospravljanju pleskarskega odra, a se je vse srečno končalo (Župnija Trboje 2012).
Leto 1974 je čas največjih sprememb v notranjosti cerkve (načrti preureditve prezbiterija in križevega pota so iz leta 1973). V cerkvi se je z dovoljenjem Zavoda za spomeništvo Kranj (29. 4. 1974) začela prenova. V tehničnem poročilu načrta prenove je zapisano, da je »projekt preureditve napravljen v skladu z novimi liturgičnimi navodili, upoštevajoč pri tem danost prostora, spomeniško varstvene aspekte in želje investitorja« (Kušar 1944). Prezbiterij je bil preurejen za božič leta 1974. Glavni pobudnik za dela in temeljito prenovo trbojske cerkve je bil takratni kaplan v Smledniku, Janez Zaletel (leta 2012 deluje v župniji Ajdovec, škofija Novo mesto). Tako je bila cerkvena podoba bistveno spremenjena v takšno, kot jo poznamo danes (večjih sprememb v prezbiteriju in ladji do danes ni bilo). S prenovo je bil najbolj spremenjen prezbiterij: odstranjen je bil obhajilni klečalnik oziroma »gavtrce«, prav tako tudi prižnica.

Glavni oltar
Glavni oltar z »gavtrcami« (1937). Vir: Arhiv župnije Trboje
Prižnica
Prof. Filip Terčolj na prižnici ob novi maši Alojzija Žuna (18. 7. 1937). Vir: Arhiv župnije Trboje

Tla v prezbiteriju so močno pomaknili proti cerkveni ladji ter jih dvignili za eno stopnico. Na tla so položili nov kamen, ploščice pa preložili na pod v zakristiji. Na nekdanje mesto pod prižnico so postavili ambon v obliki dveh stebrov, na katerih je vklesano prvih deset rimskih številk (zapis »na svoj način« simbolizira deset božjih zapovedi). Nad ambon so vgradili podstavek, na katerem stoji kip, ki je nekoč stal na strehi prižnice. Kip predstavlja Vero, Upanje in Ljubezen. Na nasprotni strani ob oltarju visi misijonski križ. Povsem na robu prezbiterija, kjer se ta povezuje z ladjo, je bila postavljena nova, proti ljudstvu obrnjena marmornata oltarna miza. Za postavitev in posvetitev novega oltarja so potrebovali relikvije (posmrtne ostanke mučencev). Iz podatkov na nadškofiji (relikvije je leta 1973 iz Rima prejela nadškofija Ljubljana, v zapisu, ki je priložen relikvijam pa piše le, da so to relikvije ex ossibus (‘iz kosti’) S. Victorii M. / S. Caelestini M. (M. pomeni martyr, mučenec). Po preverjanju podatkov z veliko verjetnostjo lahko trdimo, da gre v primeru sv. Celestina za sv. Celestina I. papeža. Pri sv. Viktorju pa ni povsem jasno. Po mnenju Metoda Benedika (rednega profesorja in avtorja številnih del s področja cerkvene zgodovine) gre najverjetneje za rimskega mučenca sv. Viktorja iz 4. stoletja.) je razvidno, da oltar hrani relikvije svetih mučencev Celestina in Viktorja (na sredi oltarja je »grobek«, kamor so jih vstavili). Dokler dela, povezana z novim oltarjem, niso bila končana, so uporabljali začasni leseni oltar iz stolnice (tedanji kaplan Janez Zaletel ga danes opisuje kot nekakšno »kredenco«). Na evangelijski strani prezbiterija, ob steni za ambonom, so postavili nov krstni kamen, starega iz leta 1828 z železno ograjico, ki je bil blizu cerkvenih vrat pod korom, pa so odstranili. Na evangelijski strani glavnega oltarja je ob vhodu v staro župnišče zidna shramba, namenjena hranjenju svete krizme z renesančnimi vratci.

Župnik Podržaj
Župnik Podržaj pred obnovo
Zidna shramba za sveta olja
Zidna shramba za sveta olja. Vir: Arhiv župnije Trboje

Močno preurejena sta tudi stranska oltarja. Kamnita temelja, na katerih sta nekoč stala stranska oltarja, sta bila odstranjena; oltarja sta tako precej zmanjšana. Zgornji del oltarja (sedaj le manjša oziroma ožja polica) je postavljen na kamnita nosilca, ki sta nekaj več kot meter dvignjena od tal. Poleg tega je bil spremenjen tudi križev pot, ki je bil do tedaj obešen po cerkvenih stenah ter vpet v lepo obdelane lesene okvirje. Slike iz okvirjev so bile prestavljene na steno kora, okvirji, ki so imeli umetniško vrednost, so izginili.

Orgle in kor

Tako velika prenova ni naletela na enotno odobravanje župljanov. Nekateri še danes trdijo, da se je glede notranjega videza takrat naredilo več slabega kot dobrega, o čemer piše tudi kronika trbojske župnije (Župnija Trboje 2012). Prenovljeno cerkev in nov glavni oltar je 17. 8. 1975 posvetil škof Pogačnik.

Škof Pogačnik
Škof Pogačnik med posvetitvijo cerkve (desno župnik Schweiger). Vir: Arhiv župnije Trboje

V naslednjih letih je bilo več časa namenjenega ogrevanju cerkve. Leta 1976, po obisku škofa Leniča, so v cerkev vgradili tri ventilatorske grelce, zvonik pa »zaprli« z vetrolovom oziroma s tremi steklenimi vrati. Leta 1977 so obnovili ostrešje, streho pa prekrili. Les, kritino in delo so prispevali župljani sami. Isto leto je mojster Pirnat izdelal luč nad krstnim kamnom, pokrov pri krstnem kamnu ter pozlatil dva keliha. Leta 1978 so na novo pozlatili osrednji lestenec, prenovili električno napeljavo ter zabetonirali ploščo pod zvonovi.
Po obnovi župnišča so dela nadaljevali z obnovo cerkvene fasade, ki je dobila nekoliko spremenjeno podobo (namesto svetlo zelenih »zidakov« so v cerkvenem stolpu rumeni). Naslednje večje delo pri cerkvi sega v leto 1988, ko so popolnoma obnovili ostrešje zvonika, streho ob zvoniku pa prekrili z bakrom. Ob tem so izvedli tudi nujna krovska dela. Zelo visoke stroške so pokrili z darovi faranov. Ker so cerkev dobro vzdrževali, v naslednjih letih ni bilo večjih popravil ali obnove. Takšna je avgusta 1993 tudi praznovala 250-letnico zgraditve. Sčasoma se je pokazala potreba po obnovi »turškega« obzidja (»cvingarja«) okrog cerkve, saj je bilo staro obzidje popolnoma dotrajano. Ker ga ni bilo mogoče prenoviti, so leta 1994 na mestu starega postavilo novega. Ob tem so utrdili tudi temelje cerkve in odvodnjavanje na njeni severovzhodni strani (tam, kjer je bila vedno težava z vlago). Ob obnovi so ugotovili, da so bila dela nujna, saj so se kazali tudi nekateri znaki razpokanosti (zelo slabih) temeljev cerkve. Razpokanost je po mnenju župljanov pospešil »težak« promet mimo cerkve med gradnjo Trbojskega jezera. Z novim obzidjem se je nekoliko spremenila tudi okolica cerkve. Obzidje, ki je bilo nekoč prekinjeno za »novo« zakristijo na »Ulečevi strani«, je bilo povezano v celoto, zazidane pa so bile tudi stopnice, ki so nekoč na severnem delu vodile proti stari zakristiji. Delo in stroške so pokrili župljani sami, darove za kritje stroškov dela pa so prispevali vaščani in Občina Kranj: obnovljeno cerkev je 28. 8. 1994 blagoslovil škof Kvas (Župnija Trboje 2012).
Leta 1998 so prepleskali notranjost cerkve. Že pri prenovi cerkvene fasade se je izkazalo, da je precej dotrajana tudi cerkvena streha, vendar je takrat zaradi omejenih finančnih sredstev niso prenovili. Zima leta 1999 je opozorila na slabo stanje strehe, ki je bila zato še isto leto obnovljena (tudi s pomočjo Občine Šenčur, ki je krila stroške kritine). Leta 2000 je bila obnovljena kritina na strehi zakristije. Po nekajletni okvari je bila 22. 3. 2002 popravljena cerkvena ura (z obnovljenimi oziroma novimi kazalci). Leta 2003 je bilo v cerkev napeljano ozvočenje.
Nekatera večja obnovitvena dela so bila opravljena v času župnika Oražma. V cerkvi so v začetku leta 2009 celovito prenovili električno napeljavo, septembra 2010 zamenjali vsa okna, saj je stara že dodobra načel zob časa, mojster Petrič pa je aprila 2011 restavriral slike na stranskih oltarjih, leta 2012 pa sliko na prednji strani mize glavnega oltarja.

Posvetilni križ
Posvetilni križ. Vir: Arhiv župnije Trboje
Notranjost cerkve
Notranjost cerkve Marije Vnebovzete. Vir: Arhiv župnije Trboje

Cerkev Marije Vnebovzete v Trbojah lahko opišemo na naslednji način: cerkev je zidana v baročnem slogu z gotskimi in renesančnimi sledovi. Cerkev sestavljajo zvonik z neogotsko piramidasto streho (stoji na prednji, vstopni strani cerkve), ladja s tlorisom potegnjenega oktogona in prezbiterij s porezanimi vogali. Cerkev je dolga 18,90 m, široka 8,25 m, višina v ladji in prezbiteriju znaša 9 m. Cerkev ima en glavni oltar in dva stranska oltarja ter več podob (slik, kipov). Oprema cerkve je baročna. Podoba cerkve in okolice je urejena.
Glavni oltar je lesen, nekateri deli oltarja niso povsem enotni in so bili verjetno dodani / sestavljeni v različnih obdobjih. Nastavek za oltar je bil pripeljan iz Vodic, zelo verjetno v času duhovnika Prosena, ki je v Trbojah deloval med letoma 1859 in 1893. Najverjetneje je bil v današnjo podobo izoblikovan po velikem trbojskem požaru. Sredi oltarja (»tron«) stoji kip Marije Kraljice z Jezusom v naročju in žezlom v roki. Znano je, da župniku Prosenu ni bil všeč dotedanji Marijin kip v glavnem oltarju. Marija naj bi namreč imela preveč posvetni videz (»oblečena« Marija, kip ima na sebi obleko iz blaga), zato je kip umaknil in ga nadomestil z novim. Stari kip so najprej shranili na sosednji kmetiji (»Uleč«), nato pa postavili v Marijino kapelico (»Ulečovo znamenje«) v bližino cerkve.
Ob Mariji stojijo štirje kipi, nad njo je z angeli obdan nadangel Mihael, ki v roki drži tehtnico in meč. Na evangelijski strani je ob strani sv. Joahim, nato ob Mariji sv. Jožef, na drugi strani ob Mariji sv. Martin in ob strani sv. Ana. Ob tabernaklju sta dva keruba (angela) iz mavca, obnovljena leta 1999. Plošča oltarja, »menza«, je zidana in ima kamnito ploščo z lesenim okvirjem.
Na prednji strani oltarne mize je vgrajena slika na platnu s tremi podobami:

Slika na glavnem oltarju
Slika na glavnem oltarju. Vir: Arhiv župnije Trboje

–– Slika levo: Marija Vnebovzeta (Imaculata): slika prikazuje Marijo, ki je bila brez madeža izvirnega greha vzeta v nebo.

–– Srednja upodobitev: Marija zavetnica (cerkev časti Nebeško Kraljico); slika prikazuje, kako Marijo »časti vsa nebeška družina« ter kako se pri čaščenju Matere Božje pod njeno varstvo zatekajo vsi stanovi: tako papež ter druga cerkvena in posvetna oblast kot drugi posamezniki. Na sliki naj bi prepoznali cerkvene in posvetne veljake časa, v katerem je slika nastala.

–– Slika desno: Marijino oznanjenje; slika označuje dogodek, ko je angel Gabriel Mariji napovedal, da bo čudežno rodila sina Jezusa. Marija pa je rekla: »… zgôdi se mi po tvoji besedi« (Lk 1,38b)!

Stranska oltarja v župnijski cerkvi sta delo Petra Janežiča, najvidnejšega in najkvalitetnejšega gorenjskega kiparja 18. stoletja (Resman 2006: 31). Stranski oltar na evangelijski strani je oltar sv. Nikolaja (Miklavža). Slika prikazuje sv. Nikolaja, obdanega z angelci. Ob njem sta kipa sv. Joba (levo) in sv. vojaka Donata (desno). Zalokar (Popis cerkve in cerkvenih znamenitosti župnije Trboje (Referat za jesensko pastoralno konferenco), 1954, hrani Nadškofijski arhiv Ljubljana) napačno navaja sv. Roka in sv. Štefana. Desni stranski oltar je posvečen sv. Trem kraljem. Slika prikazuje sv. Tri kralje, ki se pridejo poklonit detetu Jezusu. Na levi strani oltarja je kip sv. Lenarta, na desni sv. Antona Padovanskega. Zanimivo je, da je bil prvotni stranski oltar posvečen sv. Lenartu (1631). Od kdaj je posvečen sv. Trem kraljem, ni znano. Kipe je leta 1777 izdelal Anton Schwartzel. Slike na mizi glavnega oltarja ter obeh stranskih oltarjih so delo Leopolda Layerja. Podobno Zalokar (1954) navaja, da izhajajo iz delavnice Leopolda Layerja (20. 11. 1752–12. 4. 1828) ali njegovih učencev.

Na levi strani cerkvene ladje je večja slika srca Marijinega, na desni srca Jezusovega. Sliki, ki sta repliki, sta stari preko sto let. Identične slike (le različne velikosti) je mogoče zaslediti še kje drugje (npr. na Slomškovi Ponikvi, tudi v Mehiki).

Avtor »prvega« križevega pota naj bi bil prav tako Layer (po seznamu V. Steske, v: Žontar, Zgodovina mesta Kranja. Kranj: Skupščina občine Kranj, 1982) vendar je bil križev pot v požaru verjetno uničen (ohranile naj bi se tri slike, ki so jih z dovoljenjem škofije prodali v Valburgo), zato je leta 1906 Puc naredil novega. Slike križevega pota so ob preureditvi v letih 1974 in 1975 prenesli na leseno ograjo kora, bogati okvirji pa so izginili neznano kam.

V adventu je na glavnem oltarju slika Marije Vnebovzete. Kdo jo je naslikal, ni znano, slog naj bi po togosti spominjal na Ogrina. V postnem času je tam slika na platnu, ki prikazuje križanega Jezusa in pod njim stoječo mater Marijo in učenca Janeza. Tudi na stranskih oltarjih sta ob postnem časa sliki z motivom trnovega kronanja in Oljske gore. Ti dve sliki naj bi bili delo Matije Bradaška (ponekod tudi Bradeško. Najpogosteje je slikal oltarne oljne podobe in križeva pota ter poslikal mnogo cerkva na Gorenjskem in Štajerskem. V Kranju (današnja župnija Kranj) je vse tri cerkve okrasil s freskami.).